ZA ODGOVORNO REGRESIJSKO TERAPIJO

JAN ERIK SIGDELL

Danes se opravlja veliko »regresij v prejšnja življenja«, vendar to nekateri počnejo premalo odgovorno. Zato je nujno nekatere zadeve pojasniti.

Regresijska terapija pomeni obujanje spominov na prejšnja življenja. Izraz torej ni vedno najprimernejši in sicer tedaj, ko »regresija« seže le v otroško dobo tega življenja ali pa v čas, ki ga je oseba preživela v maternici, in ne v prejšnje inkarnacije.

Ljudje čedalje pogosteje posegajo po tej metodi, da bi jim pomagala odpraviti težave, ki jih imajo. Večinoma je tudi učinkovita, pri nekaterih celo zelo, pri nekaterih pa ne deluje. Pri približno desetih odstotkih oseb ne deluje ob prvem poskusu, toda če se odločijo poskusiti znova, je v drugem ali tretjem poskusu učinkovita približno pri polovici oseb. Če tudi po ponovljenih poskusih ni uspeha, je za odpravo težav bolj smiselno izbrati kakšno drugo metodo.

RAZLIKA MED HIPNOTIČNO IN NEHIPNOTIČNO REGRESIJO

Bolj tradicionalno poteka regresija z uporabo hipnoze – ta metoda je v rabi nekako 150 let. Toda od šestdesetih let dvajsetega stoletja poznamo tudi nehipnotične metode. Kakšna je razlika?

Hipnotična regresija je nasilnejša in lahko povzroči težave, če se ne opravlja odgovorno. Lahko se zgodi, da se stranka po hipnotični regresiji ne spominja ali pa se le bežno spominja, kaj se je dogajalo – tedaj govorimo o tako imenovani pohipnotični amneziji. To je mogoče preprečiti, če se med hipnotično regresijo da navodilo: »Ko se boste zbudili, se boste vsega spominjali.«

Med hipnozo lahko pride tudi do manipulacije nezavednega jaza in stranka potlači negativna čustva in druge zadeve. Če se zgodi to, je stranka dobila samo začasno pomol, saj ne more nadzirati tega, kar je potisnila v podzavest, ampak to ostaja skrito v njej in bo prej ali slej sprožilo težave. Pravzaprav je potiskanje le pot, kako ogoljufati samega sebe. Seveda so bile te zadeve potisnjene v nas tudi prej, morda takoj po hipnotični regresiji ne bomo imeli težav; ker pa je hipnoza zadeve potisnila še globlje in močneje, se bodo čez čas poslabšale.

Najprej si oglejmo nehipnotično regresijo. Najbolj znani regresijski terapevt na Nizozemskem Hans ten Dam je razvil koncept nehipnotične regresije, ki ga je lahko razumeti: koncept eliptičnega stanja zavesti.

Elipsa ima dve osrednji točki, ki sta, tako kot pri naši zavesti, narazen. Eno žarišče je na »tukaj in zdaj« in drugo na »tam in potem«. Pri nehipnotični metodi smo navzoči v »danes«, toda hkrati izkušamo situacijo iz preteklosti. Pravzaprav smo sočasno na dveh krajih. Prednost te metode je, da se stranka ob koncu terapije spomni vsega, razen če ni tega, kar je izvedela, zavestno potlačila (to pa se zgodi le redko). Druga prednost nehipnotične regresije je, da je strankino telo bolj ali manj pod nadzorom uma iz zdajšnjega časa in zato stranka ne skače, kriči ali ne počne česa podobnega. Samo obudi občutke in čustva iz preteklosti.

Pri globoki hipnotični regresiji pa je žarišče iz »tukaj in zdaj« premaknjeno v »tam in tedaj« in oseba se med regresijo ne zaveda, kaj se dogaja v zdajšnjem času. Če je v prejšnjem življenju, na primer pred 300 leti, ne ve, kaj je avto. V celoti postane oseba iz preteklosti in lahko celo govori v drugačnem jeziku, kot ga govori sicer, v zdajšnjem času (ksenoglosija).

Že na začetku hipnotične regresije se je dobro dogovoriti, kateri jezik se bo uporabljal. Telo bo bolj ali manj pod nadzorom uma iz preteklosti in bo tudi ravnalo v skladu s časom, v katerem je um. Nekoč, ko so opravljali hipnotično regresijo, je neki moški med regresijo nenadoma vstal in skočil skozi okno. Sreča je bila, da je bilo okno v pritličju in je pristal na travi, ne da bi se bil poškodoval ... Regresoterapevt ga je poklical nazaj in ugotavljal, zakaj se je to pripetilo. Moški se je v regresiji namreč vrnil v preteklo življenje, v katerem se je zadnji trenutek rešil iz goreče hiše tako, da je skočil skozi okno in njegovo telo je ravnalo enako tudi »danes«. Takšne stvari se v nehipnotični regresiji ne dogajajo.

Nadaljnja pomanjkljivost hipnotičnega prijema je, da se izkušnja ne zlije samodejno z današnjim umom, ker je ta bolj ali manj uspavan. Pri nehipnotični regresiji pa je današnji um v istem žarišču in udeležen pri izkušnji.

Mogoče je celo, da v globoki hipnozi začasno oslabi aura, tako da se kakšna tuja duša (nekoga, ki je umrl) ali celo entiteta prilepi na stranko. To se zgodi sicer redko, je pa mogoče.

Po nehipnotični regresiji ima oseba navadno občutek, da postopek ni trajal tako dolgo, kot je v resnici, morda meni, da je trajal le polovico ali celo samo tretjino resničnega časa, po hipnotični regresiji pa se ji pogosto dozdeva, da je bila regresija veliko daljša.

Med obema postopkoma ni ostre meje. Regresija je lahko bolj ali manj hipnotična ali bolj ali manj nehipnotična, in nehipnotična regresija lahko spontano preide v psevdohipnotično stanje.

Danes je večina regresij nehipnotičnih, stranka je bolj ali manj v stanju alfa, toda um ni uspavan. To je odločilno. Veliko ljudi, ki se ukvarjajo s hipnotično regresij o, trdi, da gre tudi pri nehipnotični regresiji za isto stvar, le, da je malce drugačna. Toda kaj pomeni beseda hipnoza? Beseda izvira iz grške besede hýpnos, to pomeni spanje. Če um, ki sodi v današnji čas, ni uspavan, nehipnotična regresija ne more biti hipnotična, ker sicer to ne bi bilo v skladu z definicijo hipnoze.

To, kar tukaj imenujemo vodnik ali svetovalec, je nekakšen tehnični izraz, da stranki laže približamo nezavedni jaz v notranji podobi. Vodnika lahko vidi kot človeka, zelo pogosto kot svetlobno bitje ali kaj drugega. Lahko ga sprašuje, dobljene odgovore pa v resnici daje nezavedni jaz, ki govori skozi »vodnika«.

Pri regresiji v pretekla življenja ne gre za reprogramiranje preteklosti, temveč za to, da se znebimo bremen preteklosti. Če vemo, da se je nekaj zgodilo, vendar nas to ne obremenjuje več in so bolečina, strah, žalost, občutki krivde, jeza in sovraštvo izginili, potem smo res svobodni; še več, tedaj lahko celo odpustimo. In to je tisto, kar želimo doseči z regresijsko terapijo. Cilj takšne katarze je, da se znebimo današnje bolečine in prizadetosti, jo odpustimo in razkrojimo vso njeno energijo! Napak pa bi bilo, če bi se skušali bolečini ogniti ali če bi dogodek iz preteklosti obravnavali tako, kot da bi gledali film. To bi stranki sicer omogočilo, da bi spoznala razlago za današnje težave, vendar to ni prava rešitev. Bolečina bi bila še zmeraj navzoča, četudi potisnjena in skrita. Tlela bi tudi sovraštvo in želja po maščevanju in samo krepila težavo. Sovražiti namreč pomeni biti na to še zmeraj privezan. (Zgodi se celo, da se stranka podzavestno noče znebiti bolečine, ker potem ne bi mogla več sovražiti; to pravzaprav pomeni, da težavo ohranja, namesto da bi se je znebila, če bi sovraštvo opustila. To je ena najbolj nesmiselnih stvari, kar jih počnemo sebi.)

KAKO LAHKO PRENEHAMO SOVRAŽITI IN ODPUSTIMO

Če razumemo, zakaj se nam je nekaj v preteklosti zgodilo, potem lahko prenehamo sovražiti in odpustimo. Vse ima svoj razlog in v vsem, kar se nam dogaja, je nek pouk. Iz tega se moramo nekaj naučiti. Pogosto gre za karmični razlog. Bolečino, ki smo jo nekoč prizadejali drugim, moramo skusiti; prav zato smo postali žrtev v podobnih okoliščinah, kot so bile tiste, v katerih smo jo nekoč povzročili drugim. Na ravni duše spoznamo, kaj smo povzročili, in se naučimo, da tega ne smemo nikoli več ponoviti. Povzročitelj ima enostransko izkušnjo in celo ne želi vedeti, kako se žrtev počuti. Njegova izkušnja je nepopolna. Manjkajoči del izkušnje sledi pozneje, navadno v prihodnjem življenju, ko se znajdemo v podobnem položaju, toda tokrat sami kot žrtev. Naš um ne ve, zakaj se nam to dogaja, zelo dobro pa ve to duša, in se iz tega uči. Ko se tega zavemo, gledamo na svoj položaj žrtve drugače: Aha, to je zato! Zdaj razumem! In to sprejmemo kot pouk, opustimo sovraštvo in lahko celo odpustimo, toliko bolj, če se izkaže, da je bil tisti, ki nam je to storil, naša žrtev v prejšnjem življenju ... Zmeraj sicer ni tako, toda včasih je. Ali bi se v takšnem primeru maščevali? »Storilec« podzavestno postane naš učitelj ...

Toda naj vam misel »učitelj sem« ne postane izgovor za zavestno maščevanje ali pa da bi si grenili življenje! Te zadeve delujejo samo podzavestno in na ravni duše. Nikoli ne delujejo v umu ali zavedno, namensko.

CILJ ODGOVORNE REGRESIJE

Kot je večkrat omenjeno v Svetem pismu: Kar boš storil drugemu, bo storjeno tebi in cesar ne privoščiš drugemu, ne moreš pričakovati, da boš sam deležen.

To je cilj, ki ga skušamo doseči z odgovorno regresijo. Toda še za nekaj se prizadevamo: okrepiti razumevanje ljubezni. Kako lahko pričakujete, da boste ljubljeni, če pa si ne izkazujete ljubezni? Takšno ravnanje je kratke sape ... Eden od temeljnih zakonov ljubezni je: Ne morete dobiti več ljubezni, kot jo dajete! Koliko prejmete, je odvisno od tega, koliko dajete, in če namesto da bi dajali, sejete sovraštvo, potem posejano tudi dobite. Da bi bili ljubljeni, morate ljubezen tudi dajati, druge poti ni! In če čakate, da bodo naredili prvi korak drugi, potem lahko čakate še v naslednjo inkarnacijo ... Kaj lahko sploh izgubite, če naredite prvi korak? Največ iluzijo ...

Toda kako izkazati ljubezen? Vsekakor ne z materialnimi darovi, ki so samo nadomestki in vrsta opravičila, da ne daste tistega, kot bi prejemalec želel prejeti, še zlasti, če je to otrok. Naravni jezik ljubezni in edini, ki ga otrok intuitivno razume je telesni stik: da se otroka dotikamo, ga objamemo, vzamemo v naročje, ga ljubkujemo, potolažimo, ko je prizadet, in mu povemo, da smo veseli, da ga imamo. Materialne stvari so namenjene samo telesu in njegovemu racionalnemu umu. Pri veliko otrocih je dobro poskrbljeno za njihova telesa in materialistični um, toda njihova duša strada ...

Pri pravilno opravljeni regresiji v pretekla življenja ne gre za programiranje preteklosti,

temveč za to, se znebimo bremen preteklosti.

KORAKI PRAVILNE REGRESIJE

Ko se uporablja nehipnotični prijem pri vračanju strank v prejšnja življenja je treba upoštevati nekaj pravil in zadevo opravljati odgovorno. Pravilna regresija poteka takole:

• Obujanje ene ali več bistvenih vzročnih situacij iz preteklosti, ki povzročajo zdajšnje težave (to bo bolj ali manj travmatično). Ozavestiti je treba, kaj se je v izbranem prejšnjem življenju zgodilo, danes pa se je na to zaradi vnovičnega rojstva pozabilo ali pa se je potisnilo v podzavest kot spomin iz otroštva.
• Ozavestiti je treba občutke v nekdanji situaciji (načeloma v trenutku, ko bodo obujena čustva dosegla vrhunec, vendar se stranka v njih ne sme zadrževati; to lahko traja kar nekaj časa, če se temu stranka nezavedno upira), zlasti občutke, povezane s čustvi, včasih pa tudi fizična doživetja. Obujamo izbrano situacijo, dokler ni končana, in tudi po izkušanju smrti.
• Nato se povrnemo, tako da pridemo v stik z negativnimi čustvenimi energijami; predstavimo jih »vodniku« in jih z njegovo pomočjo razkrojimo. (To zajema tudi duhovno raven in je povezano tudi z duhovnim zdravljenjem. Tako imenovani »vodnik« je naš nezavedni jaz, ki se ob tem izrazi kot simbolična navzočnost).
• Preverite, ali je v izbrani situaciji še kaj negativne čustvene energije. Če je potrebno, ponovite postopek za njeno sproščanje.
• Kadar gre za izkušnjo žrtve v zdajšnjem življenju: razkriti je treba karmični vzrok z vnovičnim spoznavanjem ustreznega življenja »povzročitelja«.
• Razkriti morebitne (navadno nezavedne) občutke krivde iz tega življenja ali drugih situacij. Tudi teh se je mogoče znebiti.
• Ugotovi se povezavo: Izkušnja iz prejšnjega življenja ? težava danes in: izkušnja žrtve ? povzročitelj v prejšnjem življenju (karma). Občutki, ki so ranili dušo, sodijo v preteklost in so razrešeni; ni potrebno, da bi bili še zmeraj navzoči v zdajšnjem življenju.
• Zunaj konteksta obujene situacije »žrtev« prepozna lekcijo in se spravi s svojo preteklostjo. Notranja sprava z dušami, ki so nam nekoč kaj povzročile ali so bile naše žrtve.
• Sprava s samim seboj glede tistega, kar smo nekoč povzročili drugim.
• Nadomestimo vso sproščeno negativno čustveno energijo z energijo svetlobe.

NAPAKE PRI REGRESIJI

• Terapevt dovoli, da se stranka osredotoči na travmo, ki povzroča težave, vendar ne sprosti čustev (informacija brez sprostitve).
• Terapevt čustveno doživljanje ustavi, še preden je končano in preden se čustvena energija sprosti in razkroji (včasih iz strahu, ker se terapevt boji, da ni kos položaju; tako se lahko zadeve še poslabšajo).
• Terapevt ne razume, kako pomembno je obuditi negativne čustvene energije in jih odstraniti, ali pa ne ve, kako to doseči (tudi to lahko težave poveča).
• Terapevt dovoli, da stranka dolži druge in okrepi težavo, namesto da bi si prizadevala za spravo z drugimi dušami, ki so z njo povezane (to je del zdravilnega procesa).
• Terapevt ne omogoči stranki, da bi dojela povezavo med travmatično izkušnjo žrtve, ki jo doživlja v zdajšnjem življenju, in tem, da je sama nekoč storila isto nekomu drugemu, in tako ne more dojeti lekcije.
• Lahko da je stranka lekcijo dojela, vendar začne gojiti občutke krivde pri sebi, namesto da bi se jih znebila in si odpustila.
• Morda pa se skrita čustva krivde ne razkrijejo in ostanejo skrita v nezavednem jazu.
• Terapevt se prehitro vda, če se stranka upira sprostitvi negativnih čustev ali ne ve, kako naj ukrepa.

Bilo bi tudi napačno, če bi skušali spomin na travmatično izkušnjo v preteklosti pomesti pod preprogo in skušali prepričati stranko, da se v resnici dogodek nikoli ni zgodil, ampak da on ali ona samo misli, da  se je. Kajti, češe je nekaj res zgodilo, potem bi stranko s prepričevanjem, da se to ni zgodilo, silili, naj živi z lažjo. Vendar pa globoko v človeku nezavedni jaz pozna resnico, ve, kaj se je res zgodilo, in resnica se bo verjetno nekega dne prebila na dan in z nova sprožila težavo. Kar bi res radi dosegli je, da bi se človek ravnal po načelu: »Vem, da se je to zgodilo, toda to zame več ni pomembno. Osvobodil sem se tega.«

Kdor nima čustev, ne more ljubiti.

Kdor čustev ne pokaže, ne more dajati ljubezni.

Kdor ne daje ljubezni, ne more biti ljubljen.