Aura, Ljubljana, junij 2009, str. 10-13 ZA ODGOVORNO REGRESIJSKO TERAPIJO JAN ERIK SIGDELL Danes se opravlja veliko
»regresij v prejšnja življenja«, vendar to nekateri počnejo premalo
odgovorno. Zato je nujno nekatere zadeve pojasniti. Regresijska terapija pomeni obujanje spominov na prejšnja
življenja. Izraz torej ni vedno najprimernejši in sicer tedaj, ko »regresija«
seže le v otroško dobo tega življenja ali pa v čas, ki ga je oseba preživela
v maternici, in ne v prejšnje inkarnacije. Ljudje čedalje pogosteje posegajo po tej metodi, da
bi jim pomagala odpraviti težave, ki jih imajo. Večinoma je tudi učinkovita,
pri nekaterih celo zelo, pri nekaterih pa ne deluje. Pri približno desetih odstotkih
oseb ne deluje ob prvem poskusu, toda če se odločijo poskusiti znova, je v drugem
ali tretjem poskusu učinkovita približno pri polovici oseb. Če tudi po ponovljenih
poskusih ni uspeha, je za odpravo težav bolj smiselno izbrati kakšno drugo metodo. RAZLIKA MED HIPNOTIČNO IN NEHIPNOTIČNO REGRESIJO Bolj tradicionalno poteka regresija z uporabo hipnoze
– ta metoda je v rabi nekako 150 let. Toda od šestdesetih let dvajsetega
stoletja poznamo tudi nehipnotične metode. Kakšna je razlika? Hipnotična regresija je nasilnejša in lahko povzroči
težave, če se ne opravlja odgovorno. Lahko se zgodi, da se stranka po hipnotični
regresiji ne spominja ali pa se le bežno spominja, kaj se je dogajalo – tedaj
govorimo o tako imenovani pohipnotični amneziji. To je mogoče preprečiti, če
se med hipnotično regresijo da navodilo: »Ko se boste zbudili, se boste
vsega spominjali.« Med hipnozo lahko pride tudi do manipulacije nezavednega
jaza in stranka potlači negativna čustva in druge zadeve. Če se zgodi to, je
stranka dobila samo začasno pomol, saj ne more nadzirati tega, kar je potisnila
v podzavest, ampak to ostaja skrito v njej in bo prej ali slej sprožilo težave.
Pravzaprav je potiskanje le pot, kako ogoljufati samega sebe. Seveda so bile
te zadeve potisnjene v nas tudi prej, morda takoj po hipnotični regresiji ne
bomo imeli težav; ker pa je hipnoza zadeve potisnila še globlje in močneje,
se bodo čez čas poslabšale. Najprej si oglejmo nehipnotično regresijo. Najbolj
znani regresijski terapevt na Nizozemskem Hans ten Dam je razvil koncept
nehipnotične
regresije, ki ga je lahko razumeti: koncept eliptičnega stanja zavesti. Elipsa ima dve osrednji točki, ki sta, tako kot pri
naši zavesti, narazen. Eno žarišče je na »tukaj in zdaj« in drugo
na »tam in potem«. Pri nehipnotični metodi smo navzoči v »danes«,
toda hkrati izkušamo situacijo iz preteklosti. Pravzaprav smo sočasno na dveh
krajih. Prednost te metode je, da se stranka ob koncu terapije spomni vsega,
razen če ni tega, kar je izvedela, zavestno potlačila (to pa se zgodi le redko).
Druga prednost nehipnotične regresije je, da je strankino telo bolj ali manj
pod nadzorom uma iz zdajšnjega časa in zato stranka ne skače, kriči ali ne počne
česa podobnega. Samo obudi občutke in čustva iz preteklosti. Pri globoki hipnotični regresiji pa je žarišče iz
»tukaj in zdaj« premaknjeno v »tam in tedaj« in oseba
se med regresijo ne zaveda, kaj se dogaja v zdajšnjem času. Če je v prejšnjem
življenju, na primer pred 300 leti, ne ve, kaj je avto. V celoti postane oseba
iz preteklosti in lahko celo govori v drugačnem jeziku, kot ga govori sicer,
v zdajšnjem času (ksenoglosija). Že na začetku hipnotične regresije se je dobro dogovoriti,
kateri jezik se bo uporabljal. Telo bo bolj ali manj pod nadzorom uma iz preteklosti
in bo tudi ravnalo v skladu s časom, v katerem je um. Nekoč, ko so opravljali
hipnotično regresijo, je neki moški med regresijo nenadoma vstal in skočil skozi
okno. Sreča je bila, da je bilo okno v pritličju in je pristal na travi, ne
da bi se bil poškodoval ... Regresoterapevt ga je poklical nazaj in ugotavljal,
zakaj se je to pripetilo. Moški se je v regresiji namreč vrnil v preteklo življenje,
v katerem se je zadnji trenutek rešil iz goreče hiše tako, da je skočil skozi
okno in njegovo telo je ravnalo enako tudi »danes«. Takšne stvari
se v nehipnotični regresiji ne dogajajo. Nadaljnja pomanjkljivost hipnotičnega prijema je,
da se izkušnja ne zlije samodejno z današnjim umom, ker je ta bolj ali manj
uspavan. Pri nehipnotični regresiji pa je današnji um v istem žarišču in udeležen
pri izkušnji. Mogoče je celo, da v globoki hipnozi začasno oslabi
aura, tako da se kakšna tuja duša (nekoga, ki je umrl) ali celo entiteta prilepi
na stranko. To se zgodi sicer redko, je pa mogoče. Po nehipnotični regresiji ima oseba navadno občutek,
da postopek ni trajal tako dolgo, kot je v resnici, morda meni, da je trajal
le polovico ali celo samo tretjino resničnega časa, po hipnotični regresiji
pa se ji pogosto dozdeva, da je bila regresija veliko daljša. Med obema postopkoma ni ostre meje. Regresija je lahko
bolj ali manj hipnotična ali bolj ali manj nehipnotična, in nehipnotična regresija
lahko spontano preide v psevdohipnotično stanje. Danes je večina regresij nehipnotičnih, stranka je
bolj ali manj v stanju alfa, toda um ni uspavan. To je odločilno. Veliko ljudi,
ki se ukvarjajo s hipnotično regresij o, trdi, da gre tudi pri nehipnotični
regresiji za isto stvar, le, da je malce drugačna. Toda kaj pomeni beseda hipnoza?
Beseda izvira iz grške besede hýpnos,
to pomeni spanje. Če um, ki
sodi v današnji čas, ni uspavan, nehipnotična regresija ne more biti hipnotična,
ker sicer to ne bi bilo v skladu z definicijo hipnoze. To, kar tukaj imenujemo vodnik ali svetovalec, je
nekakšen tehnični izraz, da stranki laže približamo nezavedni jaz v notranji
podobi. Vodnika lahko vidi kot človeka, zelo pogosto kot svetlobno bitje ali
kaj drugega. Lahko ga sprašuje, dobljene odgovore pa v resnici daje nezavedni
jaz, ki govori skozi »vodnika«. Pri regresiji v pretekla življenja ne gre za reprogramiranje
preteklosti, temveč za to, da se znebimo bremen preteklosti. Če vemo, da se
je nekaj zgodilo, vendar nas to ne obremenjuje več in so bolečina, strah, žalost,
občutki krivde, jeza in sovraštvo izginili, potem smo res svobodni; še več,
tedaj lahko celo odpustimo. In to je tisto, kar želimo doseči z regresijsko
terapijo. Cilj takšne katarze je, da se znebimo današnje bolečine in prizadetosti,
jo odpustimo in razkrojimo vso njeno energijo! Napak pa bi bilo, če bi se skušali
bolečini ogniti ali če bi dogodek iz preteklosti obravnavali tako, kot da bi
gledali film. To bi stranki sicer omogočilo, da bi spoznala razlago za današnje
težave, vendar to ni prava rešitev. Bolečina bi bila še zmeraj navzoča, četudi
potisnjena in skrita. Tlela bi tudi sovraštvo in želja po maščevanju in samo
krepila težavo. Sovražiti namreč pomeni biti na to še zmeraj privezan. (Zgodi
se celo, da se stranka podzavestno noče znebiti bolečine, ker potem ne bi mogla
več sovražiti; to pravzaprav pomeni, da težavo ohranja, namesto da bi se je
znebila, če bi sovraštvo opustila. To je ena najbolj nesmiselnih stvari, kar
jih počnemo sebi.) KAKO LAHKO PRENEHAMO SOVRAŽITI IN ODPUSTIMO Če razumemo, zakaj se nam je nekaj v preteklosti zgodilo,
potem lahko prenehamo sovražiti in odpustimo. Vse ima svoj razlog in v vsem,
kar se nam dogaja, je nek pouk. Iz tega se moramo nekaj naučiti. Pogosto gre
za karmični razlog. Bolečino, ki smo jo nekoč prizadejali drugim, moramo skusiti;
prav zato smo postali žrtev v podobnih okoliščinah, kot so bile tiste, v katerih
smo jo nekoč povzročili drugim. Na ravni duše spoznamo, kaj smo povzročili,
in se naučimo, da tega ne smemo nikoli več ponoviti. Povzročitelj ima enostransko
izkušnjo in celo ne želi vedeti, kako se žrtev počuti. Njegova izkušnja je nepopolna.
Manjkajoči del izkušnje sledi pozneje, navadno v prihodnjem življenju, ko se
znajdemo v podobnem položaju, toda tokrat sami kot žrtev. Naš um ne ve, zakaj
se nam to dogaja, zelo dobro pa ve to duša, in se iz tega uči. Ko se tega zavemo,
gledamo na svoj položaj žrtve drugače: Aha, to je zato! Zdaj razumem! In to
sprejmemo kot pouk, opustimo sovraštvo in lahko celo odpustimo, toliko bolj,
če se izkaže, da je bil tisti, ki nam je to storil, naša žrtev v prejšnjem življenju
... Zmeraj sicer ni tako, toda včasih je. Ali bi se v takšnem primeru maščevali?
»Storilec« podzavestno postane naš učitelj ... Toda naj vam misel »učitelj sem« ne postane
izgovor za zavestno maščevanje ali pa da bi si grenili življenje! Te zadeve
delujejo samo podzavestno in na ravni duše. Nikoli ne delujejo v umu ali zavedno,
namensko. CILJ ODGOVORNE REGRESIJE Kot je večkrat omenjeno v Svetem pismu: Kar boš storil drugemu, bo storjeno tebi in cesar
ne privoščiš drugemu, ne moreš pričakovati, da boš sam deležen. To je cilj, ki ga skušamo doseči z odgovorno regresijo.
Toda še za nekaj se prizadevamo: okrepiti razumevanje ljubezni. Kako lahko
pričakujete,
da boste ljubljeni, če pa si ne izkazujete ljubezni? Takšno ravnanje je kratke
sape ... Eden od temeljnih zakonov ljubezni je: Ne morete dobiti več ljubezni, kot jo dajete! Koliko prejmete, je odvisno od tega, koliko dajete,
in če namesto da bi dajali, sejete sovraštvo, potem posejano tudi dobite. Da
bi bili ljubljeni, morate ljubezen tudi dajati, druge poti ni! In če čakate,
da bodo naredili prvi korak drugi, potem lahko čakate še v naslednjo inkarnacijo
... Kaj lahko sploh izgubite, če naredite prvi korak? Največ iluzijo ... Toda kako izkazati ljubezen? Vsekakor ne z materialnimi
darovi, ki so samo nadomestki in vrsta opravičila, da ne daste tistega, kot
bi prejemalec želel prejeti, še zlasti, če je to otrok. Naravni jezik ljubezni
in edini, ki ga otrok intuitivno razume je telesni stik: da se otroka dotikamo,
ga objamemo, vzamemo v naročje, ga ljubkujemo, potolažimo, ko je prizadet, in
mu povemo, da smo veseli, da ga imamo. Materialne stvari so namenjene samo telesu
in njegovemu racionalnemu umu. Pri veliko otrocih je dobro poskrbljeno za njihova
telesa in materialistični um, toda njihova
duša strada ...
Pri pravilno opravljeni regresiji v pretekla življenja
ne gre za programiranje preteklosti, temveč za to, se znebimo bremen preteklosti. KORAKI PRAVILNE REGRESIJE
Ko se uporablja nehipnotični prijem pri vračanju strank
v prejšnja življenja je treba upoštevati nekaj pravil in zadevo opravljati odgovorno.
Pravilna regresija poteka takole:
NAPAKE PRI REGRESIJI Bilo bi tudi napačno, če bi skušali spomin na
travmatično
izkušnjo v preteklosti pomesti pod preprogo in skušali prepričati stranko, da
se v resnici dogodek nikoli ni zgodil, ampak da on ali ona samo misli, da
se je. Kajti, češe je nekaj res zgodilo, potem bi stranko s prepričevanjem,
da se to ni zgodilo, silili, naj živi z lažjo. Vendar pa globoko v človeku nezavedni
jaz pozna resnico, ve, kaj se je res zgodilo, in resnica se bo verjetno nekega
dne prebila na dan in z nova sprožila težavo. Kar bi res radi dosegli je, da
bi se človek ravnal po načelu: »Vem, da se je to zgodilo, toda to zame
več ni pomembno. Osvobodil sem se tega.« Kdor nima čustev, ne more ljubiti. Kdor čustev ne pokaže, ne more dajati
ljubezni. Kdor ne daje ljubezni, ne more biti ljubljen.