Dr. JAN ERIK SIGDELL

BIBLIJA, REINKARNACIJA IN ZGODNJE KRŠČANSTVO

Z besedili iz Biblije sicer ne moramo dokazati reinkarnacije, vendar je tudi ni mogoče ovreči. Toda v Svetem pismu je nekaj mest, ki jih je mogoče razložiti tako, da je govor o vnovičnem utelešenju. Kakor je pričakovati, Cerkev vse tovrstne razlage odklanja. Vendar njene utemeljitve niso neoporečne, brezhibne. Pogosto so utemeljene enostransko. Avtor tega članka osvetljuje drugo plat nekaterih trditev, predvsem z jezikoslovskega stališča, pri čemer dokazi govorijo prej v prid reinkarnacijske razlage kakor ne. Nadalje so vselej znova zanikali, da so v zgodnjem krščanstvu nekateri verjeli v reinkarnacijo. Teološka raziskava virov pa daje drugačno podobo.

V pričujocem članku bi se rad znova lotil peščice navedkov iz Biblije, ki jih velikokrat omenjajo  v  zvezi  z vprašanjem   reinkarnacije, vendar tokrat iz nekaterih novih zornih kotov, ki doslej niso bili ali pa skoraj niso bili omenjeni. Želim pokazati, da so cerkveni ugovori proti reinkarnacijski razlagi protislovni.  Poleg tega bi rad na novo obdelal vprašanje vere v reinkarnacijo pri prvih kristjanih.

Na tem mestu gre zlasti za nekatera jezikovna vprašanja ter izsledke teološke raziskave virov. Biblični citati so navedeni po Luthrovem prevodu.*

ALI JE BIL JANEZ KRSTNIK ELIJA?

O Janezu Krstniku je Jezus dejal: »On pa je, če hočete priznati. Elija, ki mora priti.« (Mt 11,14) – »Učenci pa so ga vprašali: 'Zakaj torej pismouki govorijo, da mora prej priti Elija?' Jezus jim je odgovoril: 'Elija bo res prišel in bo vse obnovil. Toda povem vam: Elija je že prišel...' Tedaj so učenci razumeli, da jim je govoril o Janezu Krstniku.« (Mt 17,10-13)

Ta citat iz Biblije, ob katerem se tako zelo krešejo mnenja, lahko dobesedno in resnično razumemo tako, da je bil Janez reinkarnacija Elije. Da bi temu oporekali, se pogostoma sklicujejo na neki drugi citat: »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali (Janeza). »Ne, tudi to nisem,« jim je odgovoril. (Jn 1,21) A če nam Jezus pravi, da je on v resnici Elija, ali ne bomo raje verjeli Jezusu kakor Janezu? In Janez ima s svojim odgovorom vsekakor prav. Ko ga vprašajo, on v resnici ni (več) Elija, temveč Janez. Morda je vedel, kar je o njem vedel Jezus, in je zato zavestno tako odgovoril. Morda pa tega ni vedel nič več, kolikor vemo mi, kaj smo bili v katerem od prejšnjih življenj, in je zato temu ustrezno odgovoril.

Teologija v zvezi s tem spet opozarja na biblično poročilo, da Elija ni umrl take smrti kakor drugi, temveč je šel v nebesa s svojim telesom vred (2 Kr 2,11). Potemtakem se ne more utelesiti v novem telesu, temveč je Janez samo »zasenčil« svojega duha. Ker po naši predstavi o nebesih fizično telo v našem pomenu tam ne more obstajati, se je ta v tem primeru spremenil (prim. 1 Kor 15,35-44): Elija je v nebesih dobil takšno podobo, kot drugi, ki so se povzpeli tja. Ni torej nujno, da je razloček med »zasenčiti« in »inkarnirati« velik. Če se sploh lahko kdor koli iz nebes spet utelesi tu, potem se je mogel tudi Elija iz svoje tamkajšnje podobe.

»ZA KOGA ME IMAJO LJUDJE?«

V pokrajini Cezareje Filipove je Jezus vprašal svoje učence: »... Za koga me imajo ljudje?« Odgovorili so: »Eni za Janeza Krstnika, drugi za Elija, in spet drugi pravijo, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« (Lk 9,18-19) (prim. Lk 9,8). Iz judovskih virov vemo, da so bili tisti čas v Izraelu ljudje. ki so verjeli v reinkarnacijo (hebrejsko: gilgul nefshamot). Če so torej nekateri Jezusa imeli za vstalega preroka, so morda mislili prav na to.

SLEPOROJENI

Da so nekateri izmed ljudstva verovali v vnovično utelešenje, se kaže tudi pri sleporojenem: »…Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« (Jn 9,2)

Kdor tako vprašuje, ima nedvomno v mislih bivanje duše pred rojstvom, ker bi bila sicer njegova formulacija nesmiselna. Da bi se lahko rodil slep zavoljo svojih grehov, potem se je moral greh zgoditi pač pred rojstvom. Grešiti v poprejšnjem breztelesnem bivanju se zdi še precej bolj za lase privlečena alternativa kot grešiti v prejšnji inkarnaciji, tako da je spraševalec prej bolj verjetno mislil na to drugo. Cerkev je že pred stoletji domnevala, da je morda šlo za greh v materinem telesu, vendar te možnosti dandanes ne bi nihče vzel resno.

Kako se torej odzove Jezus na ta nedvoumni namig? Ne zavrne misli, ki je tako očitno vsebovana v vprašanju (in v tem primeru zamudi lepo priložnost, da bi jo zavrgel, če bi jo hotel). Namesto tega reče: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodenejo božja dela.« (Jn 9,3)

J.L. Siémons (1) piše: »Eno je gotovo: Slepemu je pomagal, da je spregledal. Iz tega so pogosto zmotno sklepali: Nesrečnik naj bi kljub vsemu ne bil rojen kot posledica prestopka, ki ga je nekdo napravil, temveč zato, da bi nekega lepega dne prišel mimo Jezus in bi s čudežem razkril božje delo... Slišati je lepo, vendar temu težko pritrdimo. To velja še zlasti za slepega samega, ki je bil s tem za dvajset let ali več – najlepši čas svojega življenja – obsojen na pohabo... Že res, toda njegovo veselje ob tem, da so mu Jezusove roke odprle oči, bi bilo morda vredno tolikšnega trpljenja. Vera ima svoje utemeljitve. Vendar lahko na zadevo gledamo tudi drugače. Na primer takole: ne da bi razlagal vzroke slepote, je nesrečnika odrešil trpljenja in s tem čudežem potrdil božjo ljubezen.« Siémons z nasmeškom in ironijo navaja neverjetno misel francoskega protireinkarnacionističnega filozofa in matematika Renéja Gu´nona, po kateri je bil sleporojeni že vnaprej za vsak primer kaznovan za svoje prihodnje grehe. Hladno, matematično mišljenje brez sočutja... Podobno je vse preveč ljudi, ki so se šteli za kristjane, Jezusovo darovalno smrt na križu imelo za »brezplačno vstopnico« do greha, saj jim je bil že vnaprej odpuščen ... Špekuliranje z božjo okrutnostjo namesto z njegovo ljubeznijo! Čemu naj bi mu tedaj Jezus ozdravil oči in mu dal priložnost za pričakovane grehe? Ali ne bi bilo boljše, da bi ozdravil njegovo dušo?

Potem ko, na kratko navede Guénonove nesmisle. Siémons nadaljuje: »Vzemimo na primer Jezusa kot reinkarnacionista. Pristopi k slepemu – recimo, da mu je bilo ime David – in njegovi spremljevalci ga vprašajo: 'Ali so za slepoto krivi Davidovi grehi ali grehi njegovih staršev?' Kakšen odgovor bi pričakovali od Jezusa? Če je ta nesreča posledica karmičnih vzrokov v eni od prejšnjih inkarnacij, potem za to očitno ni odgovoren navzoči David, saj kot David pred svojim rojstvom ni obstajal. To opravičuje odgovor: 'Ni grešil ne on ne njegovi starši', temveč tista oseba, ki je bila David v enem od prejšnjih življenj. Privlečeno za lase? Morda, toda komajda kaj bolj kot dogmatske alternative (prim. prej Janez, ki ni Elija, a ki bi to prav lahko bil).

Podobno kot pri sleporojenem ne izrabi Jezus niti druge lepe priložnosti, da bi zavrnil očiten namig na reinkarnacijo, ko je v pokrajini Cezaréje Filipove postavil svoje vprašanje«.

POGOVOR Z NIKODEMOM

V zvezi s tem je pomenljiv še en svetopisemski izrek: »... Resnično resnico ti povem: če se kdo ne rodi znova, ne more videti božjega kraljestva.« Nikodém ga vpraša: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more vdrugič v telo svoje matere in se roditi?« (Jn 3.3-4)

Nikodemu ne pride na misel, da bi lahko imel telo nove matere! Ljudje so razlagali to in ono o pomenu grške besede anothen na tem mestu. Neizpodbitno je, da ima lahko dvoje pomenov: »znova, na novo, še enkrat« kakor tudi roditi se »od zgoraj«. Pomeni pa lahko tudi: »od znotraj«, »od prej«, »od svojih prednikov« ali pa »na novo«. Da bi zavrnili razlage v pomenu reinkarnacije, dajejo danes prednost prevodu »od zgoraj«. Toda prevod »znova, še enkrat« je edini mogoč, saj ga tako razume tudi Nikodem. Strokovno slovstvo navaja, da ni bilo nobene tovrstne dvoumne aramejske besede (2, s. 381), tako da moramo izhajati iz tega, da je Jezus uporabil precej enoznačno besedo ravno s tem pomenom. Če bi bil uporabil ravno tako enoznačno besedo s pomenom »od zgoraj«, potem je Nikodem ne bi mogel razumeti tako, kakor jo je.

Jezus nato odgovori: »... Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo.« (Jn 3,5) Več teologov meni, da sta besedi »iz vode« vrinjeni kasneje (2, s. 383). Tako nam zanesljivo ostane le »iz duha«, s čimer ni čisto jasno oporekano, da gre tu za dušo ali duh, ki gre v telo ob vnovičnem rojstvu.

»Veter veje, koder hoče, njegovo šumenje slišiš, pa ne veš, odkod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« (Jn 3,8) Tu imamo za besedo »veter« v grškem besedilu pneuma, ki teološko pomeni tudi »oživljajoče počelo« ali »življenjski dih« v pomenu duha in duše. Ista beseda se prevaja tudi na koncu navedka, in sicer ravno kot (iz) duha (rojen). Lahko jo torej razumemo tudi takole: »Duša prihaja od nekod in ti ne veš od kod ali kam gre (nato) naprej. Tako je z vsakim, ki je rojen z dušo.«

ALI JE JEZUS POSVEČENE UČIL O REINKARNACIJI?

Nazadnje Jezus reče Nikodemu: »Ti si učitelj v Izraelu in tega ne veš?« Česa naj ne bi vedel? Ali bi moral morda vedeti za reinkarnacijo?

V Bibliji vendar piše, da je Jezus v ožjem krogu učil marsikaj, kar ni bilo za javnost in kar zato ni zapisano v Novi zavezi. Ali res obstajajo jasna dokazila, da posvečenih ni učil o reinkarnaciji, saj to tedaj ni bilo za javnost? Gnostiki so menili, da jih je ...

ENKRAT UMRETI

Edino mesto v Bibliji, ki na videz neposredno nasprotuje več življenjem in ga zato nasprotniki reinkarnacije ponavljajo ad nauseam, je: »Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba.« (Heb 9,27)

Tudi tukaj grški slovarji na veliko načinov razlagajo besedo apax: 1. »enkrat« (samkrat), 2. »nekoč enkrat«, 3. »nasploh«, 4. »enkrat za vselej«, 5. »še enkrat«, 6. »zadnjikrat«, 7. »večkrat«, 8. »enkrat ali drugikrat«, 9. »naenkrat«. Potemtakem ta ugovor ne drži.

ALI SO ZGODNJI KRISTJANI VERJELI V REINKARNACIJO

Drugo zelo sporno vprašanje, o katerem je veliko govora, je, ali so zgodnji kristjani verjeli v reinkarnacijo ali ne. Cerkev to zanika, toda izvirna literatura govori drugače.

Gnostiki, ki so o sebi trdili, da imajo dostop do enega dela Jezusovega nauka za ožji krog, so učili reinkarnacijo. Cerkev ima gnostike za krivoverce (konkurenco svoji dogmi), toda menim, da so sodili k prvim kristjanom.

Katari, ki so bili v 13. stoletju do zadnje žene in do zadnjega otroka okrutno zbrisani z obličja zemlje (krščanska ljubezen do bližnjega se je tu lepo izkazala v praksi!!!), je prejela svojo vero v reinkarnacijo od gnostičnega izročila. Mimogrede, nemška beseda za krivoverca, »Ketzer«, prihaja prav od imena tega plemenitega verskega gibanja. Katari so živeli strogo po Jezusovih naukih o ljubezni do vseh sobitij in so bili zato vegetarijanci. Niti živali niso hoteli ubijati.

ORIGEN IN MANIPULACIJA NJEGOVIH SPISOV

Znano je, da so se nekateri – zlasti grški – cerkveni očetje izražali o reinkarnacijski misli pozitivno (Justinus, Klement Aleksandrijski, Gregor iz Nise. Arnobius, Laktanc, Hieronim, Sinezij...). Najbolj slaven med njimi je bil Origen, ki ima v svojem delu Perì arhon ponekod precej dobro razvidne pozitivne namige o veri v reinkarnacijo, vendar pa nobenih neposrednih tovrstnih pozitivnih izjav. Cerkev pa pravi, da je reinkarnacijo zanikal. Ali je to res? Njegovih kakšnih 2000 spisov so v 6. stoletju sežgali, tako da o tem danes ne moremo presojati, ker ni izvirnih spisov. Od Perì arhon imamo danes samo Rufinusov latinski prevod (3) ter nekaj fragmentov Hieronimovega prevoda v isti jezik. Rufinus v svojem uvodu odkrito priznava, da je besedilo popravljal, da se ne bi zapletel v spor s cerkveno dogmo. In kaj je spremenil? Jasno je, da vsaka pozitivna izjava o reinkarnaciji – če jih je kaj bilo v izvirnem spisu – nasprotuje dogmi in da jo je moral Rufinus potemtakem nujno »popraviti« ...

Koliko je Rufinus posegal v besedilo, kaže njegov prevod nekega drugega Origenovega spisa: Komentarji k Pismu Rimljanom. Leta 1941 so v kraju Toura v Egiptu našli nekaj listov Origenovega izvirnika v grščini, ki jih je prevedel in komentiral Jean Scherrer (4). Primerjava z Rufinusovim besedilom je bila izredno odkritje – tolikšno, da je Scherrer besedo »prevod« navajal samo v narekovajih, kadar je pisal o Rufinusovem besedilu. Rufinus je 1. dodajal dele besedila, ki jih pri Origenu ni, 2. izpuščal dele besedila, ki jih Origen ima in 3. spreminjal dele besedila, in sicer ponekod tako, da Rufinusova različica govori prav nasprotno od tistega, kar je napisal Origen!

S tako do skrajnosti pokvarjeno in zmanipulirano besedilno tradicijo je trditev Cerkve, da je Origen zanikal idejo reinkarnacije, nična!

Poleg tega so Origena že zelo kmalu, ko so njegova izvirna dela še obstajala, kritizirali, češ da zastopa reinkarnacijsko misel! Njegovi kritiki in nasprotniki so zato za kasnejše čase na srečo ohranili nekaj delov besedila v obliki citatov, ki so iz Rufinusove različice izginili, ali ki so bili napisani v spisih, ki jih ni več dobiti (zagotovo pa so še zmeraj v skrivni vatikanski knjižnici).

PADLI ANGELI

Origen piše v Perì arhon, da smo padli angeli, ki so se nekoč odvrnili od Boga in smo zato postavljeni v nižje bivanjske oblike (ali stanja zavesti) na različnih ravneh v hierarhiji pod Bogom. Tisti, ki so padli na drugo raven od spodaj, so postali »duše, ki so jih za kazen prestavili v telesa kakor v zapor«. Kaj naj bi se torej, po njegovem mnenju, zgodilo, ko duša spet zapusti telo? 1. Tisti, ki so bili dovolj dobri, se povzpnejo na naslednjo stopnjo in postanejo duhovna bitja na višji ravni (brez fizičnega telesa). 2. Tisti, ki so bili dovolj slabi, padejo še za raven niže in postanejo demoni, ali pa gredo včasih, da bi se ognili demonstvu, v živalska telesa. Nič pa ni napisano o tem, kaj se zgodi s tistimi, ki niso niti dovolj dobri za višjo raven niti dovolj slabi za nižjo. Te tretje možnosti, ki zbuja pozornost prav zato, ker je ni, modri in učeni Origen prav gotovo ni izpustil. Mogoče je le to, da so jo iz besedila odstranili. In ta bi bila: 3. Preostali še enkrat postanejo ljudje... Torej: reinkarnacija!

ANATEMA NAD ORIGENOM IN KONSTANTINOPELSKI KONCIL

V prekletstvu Origenovega nauka v letu 543 na lokalni sinodi v Konstantinoplu, ki jo je sklical patriarh Menas po naročilu cesarja Justinijana, je tudi zelo zanimivo mesto. Prvo prekletstvo se glasi: »Če kdo zagovarja izmišljeno bivanje duše pred rojstvom in iz tega sledečo grozljivo obnovo, naj bo preklet.« Ena oblika (med več različnimi) bivanja pred rojstvom je seveda reinkarnacija.

Grško besedilo ima na tem mestu za »grozljivo obnovo« formulacijo »teratodi apokatastasin«. Beseda apokatastasis označuje sicer obnovo božjega stvarstva v njegovem prvobitnem svetem redu, in to ni nič grozljivega, temveč čudovitega. Torej ni bilo mišljeno to. Kaj pa so potem imeli v mislih? Morda »obnovo novega telesa za dušo«? To bi bilo za dogmo skrajno »grozljivo«! Še en namig o tem, da je Origen o reinkarnaciji morda pisal pozitivno. V tistem času so še obstajala izvirna besedila, v drugi polovici 16. stoletja pa so jih zaceli sežigati.

Kar zadeva anatemo, sta v letu 543 obstajali dve različici. Ena, ki jo je Justinijan v pismu s svojim naročilom pisal Menasu, in druga, ki je bila istega leta oblikovana na sinodi. Da anatema ni bila izrečena na koncilu, ki je bil sklican deset let kasneje, čeprav so to dolgo časa zmotno verjeli, so odkrile kasnejše teološke raziskave virov. Različico s sinode so sicer kasneje dodali koncilskim sklepom iz leta 553, toda bilo je dokazano, da ne sodi zraven. Koncil se je namreč ukvarjal izključno s tako imenovanim vprašanjem treh kapitlov**, ki nima nič skupnega z Origenom. Medtem ko so čakali na papežev prihod, da bi začeli koncil, je cesar privlekel na plan že deset let stara prekletstva in od navzočih škofov zahteval, naj jih podpišejo. To je večina storila nedvomno bolj iz strahu pred okrutnim cesarjem (veliko njegovih nasprotnikov je bilo ob življenje ...) kakor iz prepričanja.

PAPEŽA IZOBCIJO

Kot zanimivost in zavoljo precej nenavadnih posledic omenimo še to, da se papež ni strinjal s koncilom in da se ga zato ni hotel udeležiti. Na drugem zasedanju so zato koncil odprli brez papeža. Na predzadnjem zasedanju pa so papeža izobčili iz cerkve! Dogodek brez primere v cerkveni zgodovini. Nato so ga obsodili na prisilno delo v rudnikih. Ko se je kasneje strinjal s sklepi koncila (ne da bi z eno samo besedo omenil Origena ali katero koli anatemo zoper njega), so ga izpustili na svobodo, vendar je na poti domov umrl.

KRISTJAN LAHKO VERJAME V REINKARNACIJO

Potemtakem ni Cerkev na koncilu nikdar prepovedala reinkarnacijske misli. Noben papež se ni nikdar strinjal s takšno prepovedjo niti je ni sam izrekel. Kaže, da tedanji papež Vigilius ni niti vedel za tovrstna prizadevanja cesarja na koncilu in kasnejši papeži tudi ne. Cerkev ni kristjanom nikdar prepovedala verjeti v reinkarnacijo! Tudi Sveto pismo ne – prej nasprotno… če ga razlagamo tako, kot je zapisano z besedami, brez prisilnega jopiča dogme.

Katoliški teologi danes zelo previdno govore o reinkarnaciji, vendar ji seveda ne pritrjujejo. Tako je bilo na primer rečeno, da je Bog pač vsemogočen in da zato lahko, če hoče, pošlje dušo v novo telo (5). Protestanski teologi pa so, nasprotno, precej bolj strogo odklonilni in reinkarnacijsko misel zavračajo.

ZNAMENJA ZA REINKARNACIJO PRI REGRESIJSKIH DOŽIVETJIH

Pri regresiji obstaja cela vrsta znamenj (vendar nobenih dokazov) za reinkarnacijo. Nekatere od teh bomo na tem mestu čisto na kratko omenili. Potrjene so bile doživete prešnje eksistence. Terapevtski učinek regresije kaže, da doživetje ni prišlo kar tako iz nič (današnji problem izhaja iz travme v nekem prejšnjem življenju – ali pa tudi v otroštvu v tem življenju – ki ga v regresiji ozavestimo, tako da se pri tem doživeta čustva, ki ranijo dušo, tako zelo sprostijo, da je treba izključiti domišljijo in da je zgolj simbolna drama le malo verjetna). Vsebina doživetega se ujema z vsakokratnim časom in kulturo. Sleporojeni, pri katerih ni mogoče, da bi kdaj videli, se spominjajo videnja v nekem drugem življenju in začno sanjati v slikah. Horoskopi za to in za prejšnje življenje kažejo pogosto izredno očitno sorodnost ozvezdij. Osebe, ki so se poznale tudi prej, to potrjujejo v svojih regresijah, neodvisno druga od druge.

__________________

*   V slovenskem prevodu po prevodu iz leta 1985. Op.p.

** Spor o treh stavkih (lat. capitula), s katerimi je Justinijan leta 544 zahteval obsodbo nekaterih oseh in spisov. Op.p.

[Trije škofe, ki so bili že mrtvi, so bili obsojeni za krivoverski tekst.]

1. Jean-Louis Siémons: La Réincarnation. Des preuves aux certitudes, Retz, Paris, s. 211.
2. Rudolf Schnackenburg: Das Johannesevangelium, del 1, Herder, Freiburg, 1986.
3. Origenes: Vier Bücher über die Prinzipien, prevod in komentar Herwig Görgemanns in Heinrich Karpp, Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt, druga izdaja 1985.
4. Jean Scherrer: Le Commentaire d’Origène sur Rom. III.5-V.7, Institut Français d’Archéologie Orientale, Kairo, 1952.
5. Innsbruckški duhovnik in profesor Andreas Resch o verovanju v reinkarnacijo v intervjuju za avstrijski mladinski TV program. 

Tema je dosti bolj natančneje obdelana v knjigi Reinkarnation, Christentum und das kirchliche Dogma, avtor Jan Erik Sigdell (založba Ibera, Wien, 2001).