O reinkarnaciji in zdravljenju z regresijo

Predavanje dr. Jana Erika Sigdella

Kokrica, 15. 12. 2001

Izrocilo starih kultur

Prepricanje o možnosti reinkarnacije je zelo staro. Dokaze o tem, da so že v davni preteklosti verjeli, da clovek ne živi samo enkrat, so odkrili v izrocilu najstarejših kultur in to ne le v Indiji in drugod po Aziji, ampak tudi v Srednji in Južni Ameriki, pri Keltih in Vikingih, Egipcanih, Grkih, pri nekaterih plemenih v Afriki, v Polineziji in drugod. Mnoga stara ljudstva so verjela v reinkarnacijo ne glede na versko prepricanje.

V sedanjem casu nekatere religije vkljucujejo vero v reinkarnacijo, a tudi nekatere kulture, ki je javno ne priznajo, jo nekdaj niso zavracale.

Zacnimo z judovstvom, ker je najbližje naši kršcanski kulturi, saj je kršcanstvo, kot lahko razberemo iz zgodovinskih dejstev, v bistvu reformirana judovska vera. Obstaja vec razlicnih dokazov, da so bili v judovski kulturi in religiji ljudje prepricani v reinkarnacijo. Ohranjena je stara kabalisticna knjiga Bahir, v kateri je napisano: "Zakaj imajo pošteni ljudje lahko zelo težko življenje, nepošteni pa zelo dobro življenje? Zato, ker so pošteni v preteklosti bili nepošteni. Ne govorim o sedanjem življenju, ampak o tem, da so že bili nekoc tukaj."

Ceprav tega sedaj uradno ne priznavajo, med Judi še vedno obstajajo skupine, ki javno izražajo svoje prepricanje v reinkarnacijo. Ena izmed teh skupin je Hasidim. Pred letom in pol sem imel sreco, da sem lahko imel delavnico v Jeruzalemu in bilo je zelo zanimivo živeti med Judi in se z njimi pogovarjati. Ugotovil sem, da sprejemajo reinkarnacijo zelo poenostavljeno in se jim ne zdi tako misticna kot na primer kristjanom.

V Tel Avivu sem spoznal neko žensko, ki zdravi z regresijo. Povedala mi je, da je pri svojem delu srecala vec mladih judovskih klientov, ki so bili v prejšnjem življenju nacisti. To je znacilen primer izražanja karme, a o tem pozneje.

Kot receno, so korenine kršcanstva v judovstvu, zato ne preseneca, da je tudi v zgodnem kršcanstvu mnogo ljudi verjelo v reinkarnacijo, ceprav to ni bilo splošno veljavno prepricanje. To tematiko sem poglobljeno preuceval vec let in nato napisal knjigo o odnosu do reinkarnacije v judovstvu in kršcanstvu, ki je pred kratkim izšla v Avstriji.

Kaj je rekel Jezus

Dokaze o reinkarnaciji najdemo tudi v Svetem pismu. Ucenec je vprašal Jezusa: "Napisano je, da se bo Elija vrnil." Jezus je nato odgovoril: "On se je vrnil, samo ti ga nisi prepoznal." Govoril je o Janezu Krstniku. Jezus je s tem povedal, da je Janez Krstnik reinkarnacija Elije, vendar po cerkveni dogmi taka razlaga ni dopustna.

Ko je Jezus ozdravil moškega, ki se je rodil slep, je nekdo izmed Jezusovih ucencev vprašal: "Kdo je grešil, da se je rodil slep, on ali njegovi starši?" Ce je vprašal na tak nacin, je jasno, da je imel v mislih reinkarnacijo, saj prvi del vprašanja dopušca možnost grešnega ravnanja pred rojstvom, torej v prejšnjem življenju.

Med svojimi raziskavami sem odkril zanimiv odstavek, ki je prvic javno objavljen prav v omenjeni moji knjigi. Govori o tem, da je Jezus rekel Nikodemu, da se mora clovek ponovno roditi, preden gre lahko v nebesa. Nikodem je odvrnil: " Kako je to mogoce, kako gre lahko starec nazaj v maternico svoje matere?" Ni razmišljal o tem, da bi bila lahko to nova mati, Jezus pa mu je rekel:" Veter pride od nekod, ne veš, od kod prihaja, slišiš samo njegov zvok. Prav tako ne veš, kam gre potem, ko je šel mimo tebe. In tako je tudi z vsemi, rojenimi kot duh."

Kaj naj bi to pomenilo? Iz starih grških tekstov izhaja, da si Jezusove besede lahko razložimo na vec nacinov, saj je grška beseda pnevma v istem stavku prevedena kot veter in kot duh, pnevma v verskih tekstih pa je v bistvu duša. Pravi prevod bi torej lahko bil: " Duša pride od nekod, ne veste, od kot prihaja, samo slišite, kako v vas šepeta. In ne veste, kam gre kasneje in tako je z vsemi, ki so rojeni kot duša."

Tako nam postane vse veliko bolj jasno.

Seveda ni mogoce trditi, da je Jezus s tem mislil reinkarnacijo, zagotovo pa je govoril o obstoju pred rojstvom. V Svetem pismu je precej odstavkov o tem in zanimivo je že to, da so v njem sploh napisani.

Obstajajo torej dokazi, da je veliko starih kristjanov verjelo v reinkarnacijo ali pa so vsaj domnevali, da je mogoca. Ko je bila leta 325 na koncilu v Nicei ustanovljena Cerkev, to ni bilo sprejeto v dogmo in reinkarnacija je iz kršcanstva izginila.

Zanimanje za potovanje duš

V našem casu postaja ta tema ponovno vse bolj aktualna. Veliko ljudi se zanima zanjo, o njej je izšlo veliko knjig, tudi v naši kulturi. Po statisticnih raziskavah je pred 20 leti vsak cetrti clovek na Zahodu verjel v reinkarnacijo. Eno najbolj presenetljivih odkritij je bilo, da je bilo med ljudmi, ki imajo lastne verske izkušnje, v reinkarnacijo prepricanih kar 40 odstotkov. Danes bi bil ta delež zanesljivo vecji, ker novejše raziskave kažejo, da v povprecju verjame v reinkarnacijo skoraj vsak tretji clovek.

Eden izmed razlogov za to, da tudi na Zahodu narašca zanimanje za reinkarnacijo in verovanje vanjo je to, da se tudi v našem casu pojavljajo ljudje s spontanim spominom na prejšnje življenje in torej vedo, da so že bili tukaj. V starih kulturah so o spominih na prejšnje življenje lahko govorili zelo svobodno, ker je bilo to nekaj obicajnega in ljudje so njihovo pripoved jemali resno. Toda v srednjem veku je bilo v naši kulturi nevarno govoriti o tem, saj bi zaradi tega lahko koncali na grmadi. Zato ljudje o spominih na prejšnja življenja niso govorili, cetudi so jih imeli.

Svet se je na sreco toliko spremenil, da o tem spet lahko govorimo. Pred 20 leti so na nemški televiziji predstavili evangelicanskega duhovnika Güntherja Schwarza, ki je imel te spomine, pri izventelesni izkušnji med težko operacijo pa so se mu še okrepili. Bil je v hudi dilemi, kako naj ravna, saj kot duhovnik o tem ni imel pravice govoriti, kot clovek pa ni mogel zanikati, da se spominja prejšnjega življenja.

Da se ljudje sedaj vse bolj zanimajo za reinkarnacijo je pripomogla tudi boljša obvešcenost o nekdanjih in sedanjih kulturah in verah na razlicnih koncih sveta. Vemo za budiste in hindujce ter za to, da verjamejo v reinkarnacijo, s cemer velika vecina ljudi na Zahodu pred kakšnimi 100 leti ni bila seznanjena. Razen tega sedaj marsikaj, kar so imeli vcasih za neko mistiko, o kateri se ne sme govoriti, ne sprejemamo vec tako. Ljudje se o vsem pogovarjajo vec ali manj odkrito in so zelo razgledani. Koncno pa je reinkarnacija tudi izkustveno potrjena z regresijo.

Z vracanjem duše v preteklost so se zaceli ukvarjati v 19. stoletju, ko se je zelo povecalo zanimanje za hipnozo. Ob tem so opazili, da so se pri hipnotiziranih osebah vcasih pojavljajo doživetja iz obdobja pred njihovim rojstvom. Dogajalo se je, da se je hipnotiziran clovek zacel nenavadno obnašati, kot da gre za drugo osebo, iz druge države, drugega casa in morda celo nasprotnega spola. S pomocjo znanosti tega ni bilo mogoce pojasniti, saj je ta dvomila celo v obstoj duše, regresijo pa imela zgolj za hipnoticne halucinacije.

Primer princa Galicina

Prvi, za katerega iz literature vemo, da se je regresiji resno posvecal, je bil ruski princ Galicin, ki je živel v Hessiji v Nemciji. Zelo ga je zanimala hipnoza, zato je naredil z njo veliko poskusov. Nekega dne je hipnotiziral neizobraženo, revno žensko iz Hessije, ki se je nekaj casa ukvarjala s prostitucijo. Ceprav ni znala niti besede francosko, je pod vplivom hipnoze zacela govoriti v perfektni francošcini. Ker je tudi princ znal govoriti ta jezik, je lahko nadaljeval pogovor z njo in povedala mu je naslednjo zgodbo:

Tako bedno življenje v Nemciji živi zaradi tega, ker je bila pred 100 leti pripadnica bogatega višjega sloja, ki se je zelo grdo vedla do revnih ljudi. Sedaj mora sama izkusiti težko življenje v pomanjkanju, ki jo je prisililo celo v prostitucijo, kar ji je povzrocilo posebno hudo psihicno travmo. To je morala prestati, ker je imela ljubimca, s katerim je želela živeti, zato je povzrocila nesreco, v kateri je njen mož umrl. Nikoli niso odkrili, da je šlo za umor. V prejšnjem življenju je govorila francosko.

Po tej seansi je šel princ Galicin v mesto, ki ga je ta ženska v regresiji omenjala in v pogovorih s starimi ljudmi ugotovil, da je taka ženska res živela in za njenega moža je resnicno veljalo, da se je smrtno ponesrecil.

Gre za prvi primer regresije, ki je bil raziskan in v katerem je bilo potrjeno, kar je bilo med regresijo pod hipnozo razkrito, od tega pa je minilo dobrih 150 let. Sedaj bi rekli, da je do te regresije prišlo po nesreci, saj je Galicin želel žensko le hipnotizirati, ne pa vrniti v prejšnja življenja.

Eno življenje za drugim

Prvi, ki se je nacrtno ukvarjal z regresijami s pomocjo hipnoze, je bil španec Colavida, spiritist v Madridu, vendar o njegovih raziskavah niso ohranjeni nobeni zapisi.

Naslednja pomembna oseba iz zgodovine regresije je Francoz, vojaški oficir Albert de Rochas, spiritist in hipnotizer. Izvedel je veliko število hipnoticnih regresij in napisal knjigo o tem, kako je mogoce izkušnje iz preteklih življenj uporabiti za uspeh v tem življenju. Prost prevod njenega naslova bi bil: "Eno življenje za drugim", izšla je leta 1911 v Parizu kot prva knjiga na to temo. Albert de Rochas je svoje poiskuse v njej zelo podrobno opisal.

Pomemben je tudi Šved John Björkhem, ki je bil doktor teologije, filozofije in medicine, deloval pa je kot psihiater v Stockholmu. Imel je vec paranormalnih sposobnosti. Tako je bil zelo dober telepat, zaradi cesar je izpite opravljal brez posebnih težav, saj je lahko odgovore prebral iz misli svojih profesorjev. Ljudi je hipnotiziral z lahkoto, zato je hipnozo veliko raziskoval, obravnaval pa jo je tudi v svojih filozofskih tekstih, v katerih piše o hipnoticnih halucinacijah in svojih poiskusih, s katerimi je pripravil ljudi do tega, da so jih doživljali.

Po eni izmed svojih metod je rekel hipnotizirani osebi, naj se vrne nazaj v cas pred rojstvom. S tem se je zacel proces regresije, saj se je oseba zacela vesti kot drug clovek v nekem drugem casu. V svojih ocenah takih pojavov je bil zelo previden. Rekel je, da samega fenomena ne želi razlagati, ker nam je o tem še premalo znano, želel je le zapisati svoja opažanja med takimi poiskusi.

Knjiga o Bridey Murphy

V zgodovini regresije ima vidno mesto tudi American Morey Bernstein - pisec zelo znane knjige o Bridey Murphy, ki je v ZDA izšla leta 1956.

Ker je ženska, o kateri govori ta knjiga, kasneje predavala po Ameriki in imam posnetek enega izmed njenih predavanj, poznam nekaj podrobnosti, ki jih knjiga ne omenja. Kot je povedala, je imela težave z alergijami, uradna medicina pa ji ni mogla pomagati. Slišala je za Moreya Bernsteina in pomislila, da ji morda lahko pomaga s hipnozo. Med prvim hipnoticnim poskusom se je izkazalo, da jo je zelo lahko hipnotizirati in Bernstein je prišel do zakljucka, da bi alergije lahko povzrocila neka travma iz otroštva. Rekel ji je, naj gre nazaj in pricakoval, da bo izkusila otroška leta, v resnici pa se je vrnila 150 let v preteklost, ko je kot Bridey Murphy živela na Irskem. Zacela je govoriti angleško z zelo mocnim irskim naglasom. Bernstein je bil osupel in ni vedel, kako naj se na to odzove, zato ji je narocil, naj vse skupaj pozabi in jo zbudil iz hipnoze. Njene besede so ostale posnete na traku.

Na hipnoticne seanse je prišla še nekajkrat in ko se je alergij rešila, jo je Bernstein hote vodil v prejšnje življenje na Irskem, da bi o tem zbral vec informacij. Primer je vzbudil zanimanje novinarja Denver Posta, ki je odpotoval na Irsko in med svojimi raziskavami našel veliko potrditev za resnicnost navedb iz te regresije.

Izid knjige o Bridey Murphy je povzrocil v javnosti zelo mocne reakcije. Znanstveni krogi so jo proglasili za nicvredno izmišljotino, kršcanski cerkveni krogi pa za hudicevo delo, toda glasovi so se scasoma pomirili. Na koncu je ostal pozitiven ucinek knjige, saj je mnoge ljudi v ZDA, Evropi, Avstraliji in drugod spodbudila, da so se zaceli ukvarjati z regresijami. Pri tem so si najprej pomagali s hipnozo, kasneje pa so ugotovili, da hipnoza ni neizogibna in razvile so se razlicne nehipnoticne tehnike regresije. Sam sem se naucil takšne tehnike od Bryana Jameisona leta 1979, ko sem bil poslovno v Denverju v državi Kolorado. Pozneje se je izkazalo, da je bilo prav srecanje z njim glavni razlog, zaradi katerega sem moral potovati v Denver, a sprva se tega nisem zavedal in sem bil preprican, da je potovanje pomembno zgolj za moje takratno delo v industriji.

Iskanje smisla življenja

Bryan Jameison je bil rojen leta 1933 v Chicagu. Rastel je v agnosticnem okolju, med ljudmi, ki jim ni bilo mar za cerkev, vero ali življenje po smrti. Leta 1964 je preživel psihološko travmo in za tem se je njegovo življenje precej spremenilo. Zacela so ga zanimati vprašanja o življenju, njegovem namenu in smislu. Zakaj smo tukaj, zakaj se borimo na tem svetu po 70, 80 ali še vec let in kaj imamo na koncu od tega? Kaj se zgodi po tem, ko umremo? Zanimalo ga je tudi, zakaj je na tem svetu toliko krivic in se tako pogosto dogaja, da ima dober clovek težko življenje, mafijci pa živijo v blaginji. "Ali je to kakšna pravica?", se je vprašal, "da toliko otrok ne doživlja drugega kot trpljenje - lakoto, vojne grozote, epidemije hudih bolezni in podobno."

Kaj so torej trpeci otroci zagrešili, da jim življenje ne nudi nic dobrega? Kršcanska cerkev trdi, da imamo samo eno življenje in po tem, kako ga bomo izkoristili, bo odloceno, ali bomo šli v nebesa ali pekel. Toda kako naj bo to pravicno, ko pa imajo ljudje tako razlicne pogoje. Nekdo je deležen najboljše verske vzgoje v urejeni družini, drugi se rodi nekje na ulici velemesta in je že od malih nog sredi kriminala, narkomanije in prostitucije, brez kakršnihkoli možnosti za duhovni razvoj in to naj bi bilo edino življenje, ki ga ima. Nekaj pravicnosti v tem, kar se mu dogaja, bi verjetno našli šele, ce bi lahko pregledali daljšo vrsto njegovih preteklih življenj.

Dogodek v mlinu na veter

Jameison je zaradi tega želel sam izkusiti vrnitev v pretekla življenja in to mu je omogocilo srecanje z žensko, ki se je ukvarjala z regresijo s pomocjo preproste nehipnoticne metode. Vrnil se je 300 let nazaj, ko je bil kovac na Nizozemskem, ki je umrl zelo mlad, ko je popravljal mlin na veter in mu je nek del padel na glavo in ga ubil. Ker je imel bedno življenje, je bil zadovoljen, da ga je lahko zapustil.

Zanimivo je, da je moral iti Jameison nekaj mesecev po tej regresiji na poslovno potovanje na Nizozemsko in ob tej priložnosti si je ogledal nekaj starih mlinov na veter. Zelo je bil presenecen, ko je naletel na skoraj povsem takega, kot se ga je spominjal iz regresije, kar ga je prepricalo, da je bil nekoc res kovac na Nizozemskem.

Da bi si pridobil vec izkušenj je zacel sam izvajati regresije po metodi omenjene ženske, vendar je kmalu odnehal, ker tehnika ni bila dovolj ucinkovita in pogosto ni dobro delovala. Odlocil se je, da bo sam izoblikoval boljšo.

Nekega jutra v letu 1968 se je prebudil z novo zamislijo o tem, kako bi lahko uspešno izvajal regresijo in iz tega se je rodila njegova lastna tehnika, ki sem se je 10 let kasneje naucil tudi sam. To je le ena izmed mnogih nehipnoticnih tehnik regresije, ki se sedaj uporabljajo, z njo je mogoce vrniti osebo v preteklo življenje ali morda v otroštvo tega življenja v približno 20 minutah, v tem stanju pa lahko ostane vec ur. Regresije, ki jih izvajam, trajajo v povprecju štiri ure in pol, ker menim, da je v tem casu mogoce primerno razcistiti važnejše stvari iz tega življenja in poiskati rešitve za težave, zaradi katerih se je posameznik odlocil za regresijo. Pogosto imajo ljudje med regresijo obcutek, da je trajala le pol toliko casa, kot je v resnici.

Regresija odkriva in zdravi

Kot sem že omenil, se je zanimanje za regresijo v šestdesetih letih 20. stoletja zelo povecalo in ob tem so odkrili, da je z njo mogoce rešiti dolocene težave, ki pestijo posameznike. Na tej osnovi se je zacela razvijati regresoterapija. Recimo, da je imel kdo nenavadno mocan strah pred višino. Ko je med regresijo izkusil, kako je padel z velike višine in umrl ali se hudo poškodoval, je njegov strah minil.

Smisel regresoterapije je, da cloveka vrne do izvora njegovega problema, ki je obicajno v travmaticni, prav nic prijetni izkušnji iz njegove preteklosti. Korenine posameznega problema pogosto najdemo že v otroštvu tega življenja, zato menim, da uporaba terminov "terapija prejšnjih življenj" ali "reinkarnacijska terapija" za zdravljenje z regresijo ni primerna.

Iz svojih izkušenj lahko povem, da seže vecina regresij samo do otroštva tega življenja, ker so v njem vzroki težav, ki naj bi jih z regresijo odpravili. Vcasih pa se je potrebno vrniti tako v otroštvo kot v prejšnja življenja. Kaže, da se pogosto zgodi, da se travma iz otroštva ponovno aktivira zaradi travmaticnih dogodkov v prejšnjih življenjih, zato se je treba vrniti k prvemu izvoru težav in najprej pri njem iskati ustrezno rešitev.

Vcasih se moramo vrniti v cas, ko je bil otrok še v maternici, saj je tudi to obdobje zanj zelo pomembno. Vecina izmed nas ne ve, kako je bilo materi, ko nas je nosila. Upamo, da je bila srecna, vendar ni bilo vedno tako. Kaj lahko ugotovimo, ko gremo nazaj v cas, ko smo bili pod maminim popkom? Ko narocim pacientu naj se vrne v dan, ko je mati izvedela, da je noseca, lahko rece: "Zelo srecna je in jaz se pocutim zelo dobro. Tudi oce je ponosen in jaz se pocutim še bolje."

To je le idealen primer, vendar se pogosto razkrivajo povsem drugacni prizori. Mati je jezna, saj je bila nosecnost zadnje, kar si je v tem trenutku želela, nesrecna je in joka. Duša, ki je prišla, da bi se inkarnirala v otroku, se boji in ne želi biti na tem mestu. Lahko je starejša in bolj izkušena od duše matere in se dobro zaveda, kaj se dogaja. Enako obcuti odziv oceta, ki je veckrat prav tako odklonilen.

Da nismo bili zaželeni in dobrodošli, naš zavestni um sicer ne ve, v podzavesti pa je ostalo shranjeno in dušo to boli. Iz izkušenj lahko trdim, da marsikdaj prva travma našega življenja izhaja prav iz casa bivanja v maternici. Nekoc je prišla k meni ženska, ki je rekla, da sovraži svojo mater, vendar si tega ne želi in si tudi ne zna pojasniti vzrokov za to. Med regresijo se je razkrilo, da je mati poiskušala narediti nelegalen abortus, ki pa ni uspel in iz tega je izviralo hcerino sovraštvo.

Podoživetje in sprošcanje custev

Med regresijo ni dovolj, da le spremljamo, kaj se dogaja, ker tako le zvemo, zakaj ima pacient težave, vendar teh ne odpravimo. Njegova rešitev vedno pride skozi podoživljanje in s tem sprošcanje custev, ki jih je povzrocilo travmaticno dogajanje v preteklosti.

Najpomembnejša tocka v regresiji je torej sprošcanje nakopicenih negativnih custev, za kar poznamo vec razlicnih tehnik. Najprej je treba vedeti, kaj je potrebno sprostiti, zato je nujno podoživeti boleco izkušnjo. Razliko med regresijo brez podoživljanja custev in vracanjem v preteklost s podoživljanjem custev ilustrira naslednji primer:

Pred leti me je obiskala ženska z zelo redko fobijo. Prav panicno se je bala gozda in ni upala stopiti vanj. V prvi regresiji je sebe doživela kot mlado dekle v Avstriji. Stara je bila 16 let, hodila je iz ene vasi v drugo in uživala v lepem soncnem vremenu. Mimo se je pripeljal kmet z vozom in ji ponudil, da jo pelje. Prisedla je, on pa jo je zacel nadlegovati, zato je skocila z voza in zbežala v gozd. Kmet ji je sledil, jo ujel in jo skušal posiliti, ker pa mu to ni uspelo jo je ubil.

V prvi regresiji je videla to kot bi gledala film, takratnim custvom pa ni dovolila, da bi se izrazila. Med ponovljeno regresijo cez teden dni se je vrnila v isto dogajanje in podoživela custva. Obcutila je panicen strah, ki jo je zajel med begom pred moškim in telesne bolecine ob njegovih smrtnih udarcih. Za tem je tavala po gozdu kot duša in videla, kako je kmet skril njeno truplo. Strah in bolecina sta prešla, vse je bilo koncano.

Teden dni po tej regresiji sem dobil njeno kartico z naslednjo vsebino:

"Si lahko predstavljate, da sem šla prvic v svojem življenju prostovoljno v gozd. Najprej sem se obotavljala, nato pa sem zacela pri tem uživati, nobenega strahu ni bilo vec."

Tako hitra osvoboditev od fobije je mogoca le s podoživljanjem custev, ce pa se mu hocemo izogniti, pridemo do rešitve po mnogo daljši poti in za to potrebujemo tudi veliko vec casa.

Kako lahko regresoterapevti pomagamo z metodo, ki jo uporabljam? Zanjo je znacilno, da pogosto omogoci rešitev problema že med prvo seanso, vendar se to ne zgodi vedno, saj nobena tehnika ni enako uspešna v vsakem primeru.

Srecanje z notranjim vodnikom

Pri regresoterapiji najprej poizvemo o problemu, ki ga ima oseba, ki želi našo pomoc. Za tem jo vrnemo v travmaticno izkušnjo iz preteklosti, ki je cesto podobna okolišcinam, v katerih ima oseba težave v sedanjem življenju. Sledi vprašanje, zakaj je morala oseba postati taka ali drugacna žrtev. Pri tem si pomagamo s takoimenovanim notranjim vodnikom, ki je po mojem mnenju najboljši nacin, da srecamo svoj nezavedni jaz. Lahko se pojavi kot nekakšna notranja podoba v nas, ki jo vidimo in se z njo celo pogovarjamo. Vcasih jo doživljamo kot cloveško bitje, vcasih kot bitje iz svetlobe. Paciente spodbudim, da vprašajo, zakaj so morali doživeti kaj hudega.

Neredko se izkaže, da je posameznik v preteklem življenju naredil kaj zelo slabega in kasneje je moral to izkusiti na lastni koži. Gre torej za zakon karme. V Svetem pismu je zapisano: " Kar boste storili drugim, bo storjeno vam." To se imenuje karma, ceprav teologi te besede ne marajo.

Zaradi mnogih raziskav je pomembno, da oseba, ki je bila v prejšnjem življenju morda morilec, to sedaj podoživi. Tako lažje razume, zakaj je potrebovala izkušnjo žrtve, zakaj je torej duša dobila to lekcijo. S teh zornih kotov se trpljenje ne kaže vec kot krivica.

Iz zgodovine, tudi najnovejše, poznamo veliko primerov množicnega trpljenja posameznih narodov. Vzemimo na primer samo kruto unicenje 6 milijonov Židov med II. svetovno vojno. Generalnega odgovora na vprašanje, zakaj se je moralo to zgoditi tako veliki množici ljudi, ne poznamo, po zaslugi regresije pa smo prišli do posameznih odgovorov za posamezne duše, ki imajo gotovo zvezo s karmo.

Od zlorabe do arene

Opisal bom primer ženske, ki je prišla k meni na regresijo, ker nikakor ni mogla sprejeti svoje ženske narave. Zavracala jo je tako mocno, da pri 36 letih že 6 let ni imela menstruacije, na kakršnokoli zbližanje z moškimi ni mogla niti pomisliti.

V regresiji se je najprej pojavila spolna zloraba v njenem otroštvu. Ko sva jo osvobodila teh groznih custvenih energij, je v naslednji regresiji doživela sebe kot Židinjo v koncentracijskem taborišcu. Manj znano je, da so mnoge ženske v taborišcih spolno zlorabljali vojaki in to neredko zelo sadisticno in tudi sama je bila njihova žrtev. V taborišcu je umrla. Ko sva vprašala notranjega vodnika, zakaj je morala skozi to trpljenje, se je vrnila v življenje, v katerem je bila rimski vojak. ki je stražil zapor, v katerem so kristjani cakali na to, da| se bodo v areni borili z divjimi zvermi. Zelo jih je zaniceval in marsikatero kristjanko je posilil brez kancka slabe vesti, saj bo tako ali tako koncala v areni.

To je bila torej karma, ki je žensko pripeljala v holokavst in spolno zlorabo v otroštvu.

Po izkušnji regresije je postala popolnoma drug clovek. Spet je dobila menstruacijo in zaživela v partnerstvu z moškim, saj ni imela vec problemov s spolnostjo. Za njeno osvoboditev je bilo posebno pomembno, da je odpustila ocetu za spolno zlorabo v otroških letih. Odpušcanje vedno deluje zelo zdravilno, zato se v regresiji trudimo, da ga dosežemo.

Razreševanje obcutkov krivde

Ce osebo pesti obcutek krivde iz življenja, v katerem je bila sama morilec, mora dojeti, da v tem življenju teh obcutkov ne potrebuje vec in jih lahko odstranimo. Mnoge ljudi nezaveden obcutek krivde vodi v samokaznovalni sindrom, seveda na nezavednem nivoju. Tako si naprimer ne dovolijo, da bi bili uspešni, ker menijo, da si uspeha ne zaslužijo, ceprav se njihov um tega ne zaveda. Vcasih si na nezavednem nivoju ne dovolijo imeti srecnega partnerstva, ker nekje globoko v sebi cutijo, da si tega ne zaslužijo. Stari podzavestni obcutki krivde povzrocajo še vec drugih negativnih ucinkov, zato jih je pomembno odkriti in odstraniti.

Recimo, da se oseba nenormalno boji ognja in nenehno preverja, ce kje gori, prebuja se ponoci, mislec, da je izbruhnil požar.

V regresiji se lahko izkaže, da je bila v enem od prejšnjih življenj judovske vere in žrtev pregona judov. Njena hiša  je bila požgana in umrla je v ognju.

Sedaj je to logicni vzrok za njen strah pred ognjem. Toda pojavi se vprašanje, zakaj je morala skozi to traumo v preteklem življenju.

To vprašanje nas lahko vodi še k drugem življenje, v katerem je bila kot kristjan udeležena pregona judov. To je bila lekcija iz katere se mora oseba nauciti, kako narobe je diskriminirati ljudi zaradi njihovega verovanja ali ce kakorkoli razlikujejo do nas. Trpljenje, ki ga je povzrocila drugim, je morala obcutiti na lastni koži, kot stranski ucinek pa ji je ostal strah pred ognjem.

Ce jo še vedno muci podzavestni obcutek krivde, vprašamo notranjega vodnika, ali je to še potrebno. Obicajno odgovori da ne, ker je že dobila svojo lekcijo in sedaj ve, da so ljudje, ki izgledajo drugace ali mislijo drugace kot ona, tudi njeni bratje in sestre. Ker torej podzavestni obcutki krivde niso vec potrebni, lahko razrešimo še te.

Šola za dušo

Tako smo spet pri karmi in vprašanju, kaj je pravzaprav to in zakaj se reinkarniramo. Imamo veliko odgovorov teoreticne narave, predvsem iz religij, ki vkljucujejo vero v reinkarnacijo ter iz filozofskih razprav, izkustvene odgovore pa dobivamo z regresijo v prejšnja življenja. Po vsem tem lahko sodimo, da je reinkarnacija nekakšna šola za dušo, ki se uci iz izkušenj in tako napreduje.

Glavna lekcija, ki se je mora nauciti je ljubezen, da obcuti pravo, živo ljubezen in sprejema vse ljudi na tem svetu, brez izjeme, kot svoje brate in sestre, saj vsi izviramo iz iste božanske svetlobe. Seveda smo na razlicnih stopnjah razvoja, ampak ce kdo ni na naši razvojni stopnji, še ne pomeni, da ni naš brat ali naša sestra. Cudovito je, ko se zavemo prave ljubezni in živimo na tak nacin - iz svojega srca.

Ko na svoji koži obcutimo vse hudo, kar smo prizadeli drugim, to ni kazen, ampak le eden izmed nacinov ucenja naše duše. Azijski filozofi radi oznacujejo karmo kot kazen, a v regresiji jo odkrivamo kot lekcijo, ki jo mora duša osvojiti, da se lahko razvija. Pri tem pa veljajo tudi dolocena pravila. Ce so na svetu ljudje, ki jih prezirate, sovražite ali z njimi grdo ravnate, boste sami postali tak clovek. Bryan Jameison je dejal: "Postali boste to, kar sovražite." Morali boste spoznati, kako napacno je sovraštvo oseb, ki so vaši bratje in sestre. Tako lažje razumemo tudi primere mladih Židov, ki jih je omenjala terapevtka v Tel Avivu in so bili v prejšnjem življenju nacisti. Sovražili so Žide in to so postali.

Na regresiji sem imel dva mulata, ki sta imela po enega od staršev crnca in drugega belca, oba sta v regresiji izkusila, kako sta v prejšnjem življenju zapostavljala in zanicevala crnce. Sedaj imata oba temno kožo in doživljata, kako je biti zapostavljen zaradi barve kože in kako zgrešena je taka diskriminacija.

Postanemo, kar sovražimo

Nekoc je prišla k meni Švedinja s trdnim prepricanjem, da je v preteklosti živela na Norveškem. kjer se izredno dobro pocuti. Med regresijo se je res vrnila v Oslo pred kakšnimi 200 leti, ko je bila Norveška še pod Dansko in je imelo tudi to mesto drugacno ime. Rodila se je v revni, vendar ljubeci delavski družini in je imela lepo otroštvo. Tudi sama se je porocila z delavcem in imela z njim dva otroka. Bil je dober oce in imeli so lep dom, ceprav so bili revni. Mož pa se je smrtno ponesrecil in zanjo so se zaceli zelo hudi casi. Morala je trdo delati za majhen denar, da so za silo preživeli, zato je bila zelo nesrecna in je zacela piti. Ko je bila pod vplivom alkohola, ji ljudje niso dajali dela in tako ni imela drugega izhoda kot prostituiranje. Tako je živela daljše obdobje, v obupu je skušala narediti samomor, vendar so jo na njeno žalost rešili. Ob koncu življenja je bila stara ženska, ki je morala še naprej trdno delati za malo denarja in pod težo naporov in pomanjkanja se je koncno zlomila in umrla. Ko sem ji rekel, naj vpraša notranjega vodnika, zakaj je morala vse to prestati, je odvrnila, da ji kaže neko drugo življenje, v katerem je bila vpliven moški, ki je kruto kaznoval take ženske, kakršna je bila prisiljena biti sama.

Ce torej ne želimo razumeti, da so tudi drugi enakovredna cloveška bitja, moramo postati osebe, kakršne nas najbolj motijo. "Kdor ne želi razumeti, mora obcutiti", pravi tudi stara nemška modrost.

Pri regresiji se pogosto razkrije, da se oseba, ki pade v vojni kot vojak, v naslednjem življenju rodi na strani nekdanjih sovražnikov, da se nauci, kako zgrešeno je bilo sovraštvo do njih. Tudi Jezus je dejal: "Ljubite svoje sovražnike."

A vrnimo se še nekoliko nazaj k moškemu, ki je pobijal Jude. Preden je umrl, bi lahko spoznal, da je ravnal napak. Ce bi svoja dejanja mocno obžaloval in se zaobljubil, da ne bo nikoli vec zagrešil cesa podobnega, v takem primeru mu verjetno ne bi bilo treba preživeti trpljenja, kakršnega je povzrocil drugim. Toda vecina ljudi pred smrtjo ne pride do takih spoznanj in skušajo svoja dejanja na vse mogoce nacine opravicevati.

V svetu svetlobe

Kaj se torej zgodi, ko umremo?

Duša zapusti telo, kar med regresijo prav tako podoživimo. Že dostikrat sem pri regresiji doživel, da je oseba izkusila umiranje v prejšnjem življenju. Ko ji recem, naj pogleda, kaj se zgodi po njeni smrti, se obicajno znajde v svetu svetlobe, ki je nekakšen raj, v njem pa ne more ostati za vedno, ker potrebuje še nekaj lekcij in se mora po dolocenem casu reinkarnirati.

Ko duša zapusti telo, je nekaj casa v enakem stanju zavesti kot bi bila v telesu in tudi razmišlja na podoben nacin. Za tem se zacne približevati svetlobnemu svetu in njena zavest se širi, saj se prej loceno zavestno in podzavestno združujeta, zato nimamo vec nezavednega jaza in se vsega zavedamo. S tako razširjeno zavestjo vidimo svoje preteklo življenje na povsem nov nacin. Ce moški, ki je ubijal Jude, pogleda v svojo preteklost, mu postane jasno, kako hudo je grešil. Ne more verjeti, da je lahko storil kaj tako groznega. Tako se odloci, da bo sam postal Jud, izkusil podobno trpljenje in se tako naucil, da cesa podobnega ne sme nikoli vec storiti.

V svetlobnem svetu torej izberemo, kaj bomo imeli v naslednjem življenju, s kakšnimi lekcijami se bomo ucili in skušali napredovati. Ko se rodimo, to ostane v nezavednem spominu, naša zavest pa ne ve vec, zakaj smo tukaj in zakaj doživljamo, kar nam pac prinaša življenje.

Ko je duša v svetu svetlobe, se ji nekega dne približajo svetlobna bitja - kot neke vrste angeli - in ji povedo, da je prišel cas za reinkarnacijo. Vcasih duša dobi možnost izbire okolišcin, v katere naj bi se ponovno rodila, vendar ne prav pogosto. Neredko jo, ne da bi bila na to pripravljena, kar posesa iz sveta svetlobe in pride k novi materi. Ko se združi z njo, nastane nek energetski proces, ki ga ne znamo pojasniti z našimi energetskimi zakoni. Obstaja nekaj, kar dušo privlaci k materi in v prvem obdobju je bolj v njeni auri kot v njenem telesu, seveda je povezana s fetusom, ki raste v maternici in se z njim bolj in bolj istoveti. Ko se otrok rodi, se duša dokoncno namesti v telesu.

Spomini male Romy

Otroci imajo neredko spomine na svojo prejšnjo inkarnacijo in pripovedujejo razlicne zgodbe, ki pa jih starši obicajno ne jemljejo resno in jim ne verjamejo. Toda, ce otroku verjamete in ga spodbujate, da govori o tem, boste morda dobili priložnost, da zgodbo preverite. To je bilo storjeno v mnogih primerih in o enem izmed njih je pisal švedski novinar, ki ga je lahko tudi sam preveril. Osebo, o kateri je bil govor v clanku, sem pozneje spoznal in o njej zvedel še marsikatero dodatno podrobnost.

V ZDA se je rodila puncka, ki so ji dali ime Romy. Približno pri dveh letih in pol je govorila svojim staršem, da se je pred leti smrtno ponesrecila z motornim kolesom, da je bila fant, da je živela v Charles City-ju, kjer je hodila tudi v šolo in da se je imenovala Joe Wilkie. Vse to in še marsikaj so razbrali iz njenega govorjenja, med drugim tudi, da je Joe odrastel in se porocil s Sheilo, imela sta dva psa in macko in zelo rada sta se vozila z motornim kolesom. Ko sta se nekega dne peljala na trening za motociklisticne dirke, jima je motor spodneslo, padla sta po cestišcu, mimovozeci avto pa ju je do smrti povozil. Romy je med drugim še povedala, da je Joejeva mama živela v opecnato rdeci hiši in, da je imela rada modre cvetlice.

Romy so potem peljali v Charles City, v telefonskem imeniku so našli ženo s priimkom Wilky, poiskali so njeno hišo, ki je bila res opecnato rdeca, pred njo pa so rastle modre rože. Ko so pozvonili, jim je odprla starejša ženska, Romy pa ji je planila v objem in klicala: "Mama, mama!". Gospa je v šoku zaprla vrata, cez nekaj casa pa jih je le odprla in jih povabila, naj vstopijo. Romy je zagledala sliko njenega pokojnega moža in vzkliknila: "Glejte, na sliki je moj ocka!".

Ženska je potrdila, da je vse, kar je govorila Romy, cista resnica. Res je imela sina in snaho Sheilo, ki sta se smrtno ponesrecila z motorjem pred petimi leti.

Otroci se pogosto spominjajo dolocenih delckov iz prejšnjih življenj, ti spomini pa obicajno zbledijo okoli petega leta njihove starosti.