Reinkarnacija

KRUTO JE TRPETI BREZ RAZLOGA

Pogovarjali smo se z Janom Erikom Sigdellom, strokovnjakom za reinkarnacijo in regresijo, vodeno popotovanje v spomine prejšnjih življenj – V vsakem življenju se učimo različnih lekcij, denimo okušamo trpljenje, ki smo ga nekoč povzročali drugim – Ko se naučimo brezpogojne Ijubezni in smo spravljeni z vsemi, se vrnemo v svet svetlobe, iz katerega smo nekoč prišli, da bi okusili svobodno voljo

»TISTEGA, Kl LJUBIS, MORDA SREČAŠ ZNOVA; TISTEGA,KI SOVRAŽIŠ, MORAŠ ZNOVA SREČATI, DOKLER NE ODPUSTITA DRUG DRUGEMU.«

Vaš pogled na reinkarnacijo se nekoliko razlikuje od razumevanje te v hinduizmu in budizmu. Ali ga lahko na kratko predstavite?

»Moje razumevanje se navezuje na gnostično krščanstvo in je osnovano na izkušnjah tisoče regresij, ki sem jih opravil. Od pojma, kakor ga poznata hinduizem in budizem, se v glavnem razlikuje po tem, da reinkarnacije ne vidi kot kazen, kot se to do določene mere počne v teh dveh religijah, ampak kot lekcijo, kot šolo za razvoj duše. Hinduizem in budizem pogosto verjameta, da se je mogoče utelesiti v žival ali rastlino, a po mojih izkušnjah se to zgodi le izjemoma. Reinkarniramo se, dokler ne opravimo te šole za dušo. To je namen naših življenj. Po gnostični misli smo bili nekoč skupaj z Bogom v njegovem svetu svetlobe, a smo ga želeli zapustiti, da bi si nabrali izkušnje, ki jih tam ni mogoče dobiti. Še zlasti smo želeli izživeti svojo svobodno voljo, četudi na račun drugih. A če to počnemo na njihov račun, jim povzročamo škodo, bolečino in trpljenje. Tako moramo tudi sami okusiti trpljenje, ki smo ga povzročili, da na ravni duše razumemo, kako napačno je bilo, in se naučimo, da tega nikoli več ne ponovimo. Zato naša duša želi izkusiti podoben položaj v novem življenju, a tokrat na strani žrtve, da bi spoznala in razumela, kako so se počutile naše žrtve. Tako deluje karma. Čeprav se naš zavestni snovni um ne zaveda tega in se ne spominja preteklosti, pa to počne naša duša.«

Kdaj se sklene krog reinkarnacij?

»Reinkarnacijska šola za dušo se konča, ko se naučimo živeti glavni nauk: brezpogojno ljubezen brez razlikovanja. Nihče ni več – ali manjvreden kot nekdo drug, ker stoji na drugi stopnici v svojem razvoju. To pomeni le, da ima pred sabo daljšo ali krajšo pot. Glavni vzrok karme je, ko odpovemo v ljubezni! Še en pogoj, da zaključimo šolanje, je ta, da na svetu ni več duše, ki ji ne bi oprostili in ki ne bi oprostila nam. Sprava je potemtakem še ena glavna naloga. Prav tako lahko zase zahtevamo dobro le takrat, ko za to ne plača nihče drug. Na splošno si je treba prizadevati za skupno dobro za vse vpletene, čeprav to pomeni manj za nas.

Ko zapustimo to šolo, se vrnemo v svet svetlobe in ostanemo v njem.«

Kaj se dogaja od trenutka smrti do takrat, ko vstopimo v novo telo?

»Duša zapusti telo in se po nekaj časa – po urah, dnevih, tednih, a le redko dlje – pomakne v svet svetlobe. Tamkaj ostanemo, dokler ni čas, da se vrnemo v novo reinkarnacijo. To se često izkusi kot nekakšen vlek, kot bi nas vleklo v vrtinec. Potegne nas iz sveta svetlobe, da se povežemo s komaj nastalim zarodkom v maternici. Na ravni duše si večinoma izberemo starše. Bodisi zato, ker nam lahko ponudijo razmere, ki jih potrebujemo za nove nauke (ali so dobre ali slabe, je odvisno od naše karme), bodisi često tudi zato, ker se srečujemo z dušami, ki jih poznamo iz prejšnjih življenj. Vsakdo ima okoli sebe nekaj ljudi, katerih duše njegova pozna že iz drugih življenj. Morda tri, morda pet, redkokdaj več. Starši so lahko takšne osebe. Zakaj se znova srečamo? Morda zato, ker se imamo radi, a tudi zato, da se spravimo. Lahko bi rekli tudi takole: tistega, ki ljubiš, morda srečaš znova; tistega, ki sovražiš, moraš znova srečati, dokler ne odpustita drug drugemu.

So tudi duše, ki med inkarnacijami ne obiščejo sveta svetlobe. Bodisi si tega ne drznejo, ker se bojijo kazni, bodisi ne razumejo in ne vidijo svetlobe. Takšne duše se lahko prilepijo na druge ljudi in povzročajo težave.«

Kako lahko regresija v pretekla življenja izboljša zdajšnje?

»V večini primerov nam na različne načine spremeni življenje. Lahko spoznamo, da je bila oseba, s katero imamo nesoglasje, naša žrtev ali nam je delala slabo v prejšnjem življenju. Potem bolje razumemo spor in lahko iščemo spravo. Buda je nekoč dejal, naj na vsakogar, ki nam škoduje, gledamo kot na učitelja, saj nas uči, kaj smo sami nekoč počeli drugim. Ko enkrat to spoznamo, lahko odpustimo. Pogosto je druga oseba bolj trpela zaradi tega, kar smo ji storili, kot mi trpimo zdaj zaradi nje...

Druga reč je, da imajo lahko pretekle lekcije zapoznele učinke v obliki težav vse do danes. Če je nekdo v prejšnjem življenju, denimo, padel z gore, morda bil celo porinjen, se nemara zdaj boji višine. Če je bil nekdo kot ženska posiljen v prejšnjem življenju, potem ima lahko ona ali on težave s spolnostjo.

Težave odpravimo in se osvobodimo strahu tako, da podoživimo, kar se je zgodilo v prejšnjem življenju in potem raztopimo ustrezne čustvene energije. Če tega ne podoživimo, ne vemo, kaj raztopiti. Z vidika storilca ima duša po navadi še danes nezavedne občutke krivde. Te prav tako lahko raztopimo, saj je duša že dobila in osvojila svojo lekcijo ter tovrstna čustva niso več potrebna. Nezavedna čustva krivde nam pogosto nepotrebno zapletejo življenja.

Morda se zdi kruto, da moramo tako trpeti, doživljati boleče lekcije. Ampak, a ne bi bilo veliko bolj kruto trpeti brez razloga? Logični razlog je seveda ta, da potrebujemo nauk. Razlog za določeno lekcijo je, da smo nekaj storili narobe, sicer je ne bi potrebovali.«

TOMAŽ KVAS

NEHIPNOTIČNA TEHNIKA REGRESIJE
Jan Erik Sigdell je priznani švedski regresoterapevt in strokovnjak za reinkarnacijo ter avtor več del na to temo. Dolgo je živel in delal v Švici, danes pa z ženo živi v Sloveniji. Študiral je elektrotehniko in elektronski inženiring ter delal v medicinski in farmacevtski industriji, za reinkarnacijo in regresijo pa seje začel zanimati v 70. letih prejšnjega stoletja. Sam pravi, da ga je po tej poti vodila usoda, kot da je to njegovo poslanstvo v tej inkarnaciji. Ko je bil v Združenih državah Amerike, je srečal Bryana Jameisona, ki je razvil tehniko nehipnotične regresije. Od njega se je je naučil ter jo začel uporabljati. »Pozneje sem jo začel z njegovim dovoljenjem poučevati. Še pozneje sem začel pisati knjige o regresiji in reinkarnaciji. Danes sem upokojen in ne izvajam več regresije, kot sem jo, ko sem živel v Švici, tehniko pa še vedno poučujem.«

TRIJE ZAKONI LJUBEZNI

Sogovornik opaža, da je regresija v otroštvo za mnoge žalostna izkušnja, saj so kot otroci izkusili premalo Ijubezni. Zatorej želi naše bralce opozoriti na tri naravne zakone Ijubezni.

»Ljubezen je treba pokazati. Če jo čutite, a je ne kažete, je ničvredna, saj drugi ne čutijo in ne vedo, da so Ijubljeni. Kako dajati otroku Ijubezen? Naravni jezik Ijubezni, ki ga otrok razume, je telesni stik. Dotikati se, objemati, vzeti v naročje, Ijubkovati, potolažiti itd. Otroci imajo radi igrače in računalniške igre, a jih ne povezujejo z Ijubeznijo.

Ljubezen za preživetje potrebuje energijo, ki jo dobi z izmenjavo z drugimi. Če se Ijubezen pretaka predvsem v eno smer in je premalo pride nazaj, strada in umre. Najslabša je posedovalna Ijubezen, ki sploh ni Ijubezen, ampak zgolj sebičnost.

Ljubezen ima svojo lastno ekonomijo: ne dobiš je več, kakor je daš! Morda začasno, a ne na dolgi rok. Če je malo daš, je malo dobiš; če je ne daješ, boš na koncu ostal praznih rok ter morda na starost ostal sam in zagrenjen.«