Dr. Jan Erik Sigdell, Šved iz Dutovelj, ki vodi regresijske terapije v prejšnja življenja

Kdor verjame v prejšnja življenja, se ne boji smrti

Tretjina zahodnjakov verjame v prejšnja življenja. Izkušenj iz prejšnje inkarnacije se zelo pogosto spominjajo majhni otroci. Dr. Jan Erik Sigdell v prejšnja življenja ne verjame. Preprosto ve, da so resnična. V svoji več kot 30-letni terapevtski praksi je slišal že nešteto zgodb in spoznal številne primere, ko so ljudje podoživeli čustvene travme iz prejšnjih življenj in si na ta način pomagali v tem življenju.

Dr. Jan Erik Sigdell je bil rojen na Švedskem, večino svoje kariere je delal v Švici, od leta 1997 pa živi v Sloveniji, natančneje v Dutovljah, od koder je doma njegova žena. Je upokojenec in nima več lastne prakse, še vedno pa organizira delavnice za vse, ki se želijo naučiti voditi regresijsko terapijo, v glavnem v Nemčiji, občasno pa tudi v Sloveniji.

Svojo profesionalno kariero je začel kot inženir na področju medicine; specializiral se je za tehniko pri dializi. Iz tega področja je tudi doktoriral na tehnični univerzi v Göteborgu na Švedskem.

Ste si takrat lahko predstavljali, da boste postali terapevt, ki bo ljudi vodil skozi izkušnje iz prejšnjih življenj?

“Ne, seveda ne. Čeprav me je že takrat privlačila ideja o reinkarnaciji. V 50. letih prejšnjega stoletja, ko sem na Švedskem še hodil v šolo, je izšla knjiga o Bridey Murphy, ki se je v hipnozi vrnila v svoje prejšnje življenje na Irskem. Primer so raziskali in potrdili vsa dejstva, edino njenega imena niso našli v nobeni cerkveni knjigi na Irskem. Vse ostalo pa se je ujemalo s pripovedjo. Prebral sem knjigo, in ugotovil sem, da laže verjamem v prejšnja življenja kot v večno prekletstvo.” (smeh)

Kasneje ste se tudi sami začeli ukvarjati s hipnozo?

“Da. V Baslu sem bil član parapsihološke delovne skupine. Priča sem bil prikazu hipnotične regresije. Kolegici sem predlagal, da bi tudi midva poskusila. Takoj je bila za to. Čeprav nisva pričakovala veliko, je terapija delovala mnogo bolje, kot sva si predstavljala.”

Ste se na ta način tudi vi spomnili izkušenj iz svojih prejšnjih življenj?

“Nekaterih da. Ne poznam vseh svojih prejšnjih življenj, nekaj malega pa sem odkril o vzrokih svojih težav v otroštvu in se spravil z nekaterimi vpletenimi osebami.”

Torej so izleti v prejšnja življenja koristni tudi v tem življenju?

“Seveda. Recimo, da ima kdo strah pred višino in se ves trese, ko mora stopiti blizu okna v petem nadstropju. V regresiji želi odkriti vzrok za to. Ugotovi, da je pred 200 leti padel v prepad in umrl. Zdaj lahko opusti strah in paniko, povezano s tem dogodkom, in upamo oziroma pričakujemo, da oseba ne bo več imela strahu pred višino. V večini primerov je tako, razen če za motnjo obstajajo tudi drugi vzroki, ki jih moramo še odkriti.”

So ljudje radovedni, kaj so bili v prejšnjih življenjih? Verjamejo, kar zvedo?

“Če pridejo na regresijsko terapijo, so pripravljeni verjeti vsaj, da so prejšnja življenja možna. Večina ljudi pride zaradi določene travme, in če travmo v regresiji razrešijo, jih to po navadi prepriča. Rešil sem svoj problem, torej mora biti res.”

Včasih majhni otroci govorijo nenavadne stvari, kot da bi se spontano spominjali dogodkov iz prejšnjih življenj …

“Niso redki primeri, ko se otroci delno spominjajo svoje prejšnje inkarnacije. Ta spomin postopoma izgubijo med petim in sedmim letom. Starši na to reagirajo zelo različno. Ne govori neumnosti, to ne more biti res, je zelo pogosta reakcija. Včasih osupnejo, ko jim otrok reče: ‘Ko sem bila tvoja mama’ ali kaj podobnega. Povedal vam bom zabaven primer iz Kalifornije, o katerem mi je pripovedoval moški, ki tam živi. Sam je vegetarijanec, ne nosi usnjenih oblačil in sovraži hokej. Ko je bil majhen, ga je oče vozil na hokejske tekme, česar ni maral. Zato doma nikoli ni govoril o hokeju ali gledal hokejske tekme na televiziji. Njegova hčerka, ki je bila še zelo majhna, ni vedela nič o usnjenih oblačilih in hokeju, mu je nekega dne dejala: ‘Zakaj me moj sin nič več ne obišče?’ ‘Kdaj pa si ti imela sina,’ jo je vprašal začudeni oče. ‘Ko sem bila stara gospa,’ mu je odgovorila. ‘Prišel je k meni v usnjenem plašču in me odpeljal na hokejsko tekmo.’”

Včasih ljudje potem preverijo dejstva, in ugotovijo, da so spomini resnični?

“Da. Neka švedska novinarka je raziskovala primer v ZDA, ko se je majhna deklica spominjala dogodkov iz prejšnjega življenja. Stara je bila tri leta in pol, ime ji je bilo Romy, in pripovedovala je o svojih izkušnjah iz prejšnjega življenja. Iz delčkov pripovedi so potem sestavili zgodbo. Pred petimi leti sem umrla v prometni nesreči, je povedala deklica. Navedla je svoje ime - bila je moški - kraj, kjer je živela, opisala je hišo in svojo mamo. Kasneje se je ta moški poročil in z ženo sta doživela nesrečo na motorju. Našli so hišo, ki jo je natančno opisala deklica. Švedska novinarka je bila zraven, ko so pozvonili na vrata. Odprla jih je starejša ženska, in deklica jo je takoj objela in zaklicala, mama, mama. Ženska je bila šokirana, kasneje pa je potrdila vso zgodbo. Njen sin Joe je pred petimi leti umrl v prometni nesreči. Vse je bilo res.”

Kakšne izkušnje človek doživi med regresijo?

“Če iščete, boste v regresiji našli vzrok težav. Primer s strahom pred višino, ki sem ga navedel, je zelo enostaven. Po navadi gre za bolj kompleksne vzroke. Ampak če imamo problem, je vzrok po navadi neljuba ali celo travmatična izkušnja iz preteklosti. Lepe izkušnje ne povzročajo težav.”

Si ljudje radi izmišljajo zgodbe? Zdi se, da bi vsi želeli biti Napoleoni in Kleopatre, nihče pa kmet ali revež ...

“To se med regresijo ne zgodi skoraj nikoli. Če pa že nastopi kakšna zgodovinska osebnost, se po navadi izkaže, da naš junak ni bil kralj, ampak služabnik na dvoru in je kralja dobro poznal, ker ga je vsak dan srečeval. Zato se je podzavestno poistovetil z njim, saj je to mnogo bolj zanimivo. Vendar se na koncu vsak sprijazni, da je bil le služabnik.”

Ali v regresiji človek zdrsne v hipnotično stanje?

“Tako je bilo na začetku. V 60. letih prejšnjega stoletja pa so razvili nehipnotične metode. Danes se v glavnem izvaja nehipnotična regresija. Začnemo s problemom in iščemo vzroke. Osebi rečem, zdaj bova šla nazaj do vzroka težav, in videla bova, do kam bova prišla. Morda v otroštvo v tem življenju, morda v prejšnje življenje. Ali pa v maternico. Tudi tam se včasih kaj zgodi.”

V koliko primerih regresija uspe?

“V 90 odstotkih. Tisti, ki imajo težave, po navadi živijo preveč v razumskem umu. Ta blokira dostop do nezavednega jaza. Če se vrnem k primeru strahu pred višino. Oseba se v regresiji spomni, kako je šla v hribe. Prišli so roparji, jo okradli in porinili v prepad. Umre v strahu in paniki. Bistvo je, da v regresiji človek ponovno občuti strah in paniko. Tako lahko osvobodi energijo teh čustev. Morda pa je nekdo kot otrok padel z balkona in se samo malce udaril. Tudi to je lahko vzrok strahu pred višino. Odkrijemo lahko zelo različne vzroke podobnih težav.”

Je za razrešitev dovolj ena sama regresija?

“Le v zelo redkih primerih je potrebno več regresij. Bom takole rekel: če obstaja reinkarnacija in če se vzroki težav skrivajo v naših prejšnjih življenjih, potem s konvencionalnimi psihološkimi terapijami nikoli ne bomo odkrili vzroka. Ker v to ne verjamemo. Če pa smo odprti do tega, da se vzrok za težave lahko skriva v enem od prejšnjih življenj, terapija deluje.”

Vera zdravi?

“Da. Na začetku regresije po navadi ne boste vedeli, če so dogodki, ki jih opisujete, resnični ali ne. Po štirih urah - kajti regresija pogosto traja tako dolgo - boste o tem lahko bolje presodili. Pomemben kriterij, ali resnično doživljamo izkušnje iz prejšnjih življenj, so občutki ljubezni, sovraštva, jeze, žalosti … Če so prisotna čustva, potem gre zelo verjetno za resnične dogodke iz prejšnjih življenj. Če pa samo gledamo film in ne občutimo ničesar, potem gre verjetno za kaj drugega.”

Na primer?

“Spominjam se primera ženske v Švici v 80. letih prejšnjega stoletja. Ne spominjam se njenega problema, spomnim pa se, da je v regresiji stala ob oknu in videla, kako so na ulici ubili njenega moža. To se je zgodilo na začetku prejšnjega stoletja. Občutila je globoko žalost in bolečino, in zdaj se je lahko osvobodila teh čustev. Kasneje mi je priznala, da ji je ena regresija pomagala bolj kot dve leti psihoanalize.”

Filozofija o reinkarnaciji je bolj značilna za Indijo in druge vzhodne dežele. Koliko zahodnjakov verjame v to?

“Tretjina ali celo več. Lahko zaradi lastnih izkušenj, ali pa so o tem slišali oziroma brali. To se jim zdi bolj smiselno kot verjeti v nebesa in pekel. Ljudje, ki verjamejo v reinkarnacijo, so na splošno bolj miroljubni. Vedo, da bodo v naslednjem življenju morda izkusili, kar so v tem življenju počeli drugim. Zato je nesmiselno sovražiti.”

Kaj pa strah pred smrtjo? Mar ni to dobra podlaga za manipulacijo z ljudmi?

“Zelo praktično je, če se ljudje bojijo smrti in verjamejo, da jim bo po smrti bolje, če bodo delali tako, kot pravi na primer cerkev. Strah pred smrtjo je zagotovo orodje za manipulacijo. Zato veliko govorim o smrti in umiranju. Upam, da bo ljudi manj strah, ko bodo slišali te zgodbe. Kajti smrt je neizogibna in ne bi se je smeli bati. Jaz se ne bojim umiranja in smrti. Vsaj mislim, da ne, morda si bom premislil, ko bom tam. Boleč je lahko le proces umiranja, ampak to mine. Ko ljudje zapustijo telo, se počutijo odlično. Duša ne umre, le zapusti telo.”

Je za ljudi, ki se smrti spominjajo v regresiji, to prijetna izkušnja?

“Da. Občutijo svobodo. Mnogo bolje jim je kot v telesu. Zato se nam resnično ni treba bati smrti. Strah je orodje manipulacije, in to ne samo strah pred smrtjo. Če se bojite, da boste izgubili službo, vas bo šef prisilil, da počnete stvari, ki jih ne želite početi. Strah je v naši družbi močno prisoten.”

Veliko časa ste posvetili študiju reinkarnacije in krščanstva. Zakaj?

“Ker me je to zelo zanimalo. Zdi se mi, da sem se s tem na neki način ukvarjal že v prejšnjih življenjih.”

Ste bili za ali proti reinkarnaciji?

“Oboje, v različnih življenjih. Enkrat so me ubili, ker sem bil heretik. Morda je bilo to povezano z vero o reinkarnaciji, ne vem natančno. Ampak, ne glede na to, povezava med reinkarnacijo in krščanstvom me zanima. Ne bom rekel, da verjamem v reinkarnacijo. Vem, da je to res. Več kot 30 let o tem nimam niti kančka dvoma, vseeno pa se srečujem z nasprotovanjem tej ideji. Krščanstvo pravi temu hereza ali laž. Poglobil sem se v ta konflikt in ugotovil, da ni nekrščansko verjeti v reinkarnacijo. Izvorni kristjani so verjeli v to. Kasneje pa je ta ideja izginila zaradi političnih igric.”

Menite, da bo tudi na zahodu postalo sprejemljivo javno govoriti o prejšnjih življenjih?

“Saj govorimo!”

Da, ampak ne javne osebnosti, na primer politiki.

“Politiki ne bodo nikoli govorili o reinkarnaciji, tudi če vanjo verjamejo. (smeh) Zato pa o tem govorijo mnogi glasbeniki in filmske zvezde. Shirley MacLaine, na primer.”

Zakaj se vam zdi vaše delo pomembno?

“Ker verjamem, da je reinkarnacija resnična, in ljudje morajo zvedeti resnico. Tega ne morem dokazati, prepričan pa sem, da je res. Smiselno je verjeti v ponovno življenje. Ta vera pomaga tudi pri terapiji. Ljudje se z eno regresijo osvobodijo težav, ki so jih pestile vse življenje. Zato govorim o reinkarnaciji. Vsak se lahko potem sam odloči, ali bo v to verjel ali ne.”

ALJA TASI