NAZAJ K PREDSTAVITEV
V besedilu so na kratko predstavljene zgodovina regresije in razprave, ali regresija obuja resnične spomine iz prejšnjih življenj ali ne. Opisani so tudi različni argumenti za in proti v povezavi s Svetim pismom, zgodnjim krščanstvom in krščansko dogmo.
Že v začetku 19. stoletja so med različnimi poskusi hipnoze opazili, da se je v nekaterih primerih hipnotizirana oseba obnašala, kot da bi bila nekdo drug, v drugem času, v drugi deželi in velikokrat kot oseba nasprotnega spola. Današnje uradne znanosti zanikajo obstoj duše, ki preživi smrt telesa, in s tem tudi koncept reinkarnacije. Pojave te vrste so označili kot primere hipnotičnih halucinacij. Nekateri pa so te fenomen jemali resnejše in jih tudi nadalje raziskovali.
Že leta 1850 je magnetizer Du Potet s staro tehniko hipnotiziranja vzbudil trans, v katerem so nekatere osebe opisovale prejšnja življenja.
Ruski princ Galicin (verjetno Nikolaj Borisovič Galicin, 1794-1866, čelist, ki je inspiral Beethovena, da je napisal svoje zadnje godalne kvartete, mogoče je imel asociacijo na H.P. Blavacky), ki je živel v nemški pokrajini Hessen, je leta 1862 opravil hipnotični eksperiment z neizobraženo hessijsko žensko, ki ni znala niti ene francoske besede. Vsi prisotni pri poskusu so bili zelo presenečeni, ko je ženska začela govoriti v tekoči francoščini. Pripovedovala je, kako je živela pred 18. stoletjem, kot grofica Y. v italijanskem gradu (ampak očitno francosko govoreča). Povedala je, da je ubila svojega moža v določenih okoliščinah, tako da so ljudje verjeli, da je bila nesreča, v resnici pa je bil umor. Zato je morala kot hessijska ženska živeti težko življenje. Princ je nato obiskal kraj, kjer je rekla da je stanovala, in dobil potrditev, da je oseba iz pripovedovanja res živela.
To so primeri »naključnih regresij«, saj namen hipnotizerja ni bil popeljati osebo v prejšnje življenje. Pojavi so bili spontani.
Prvi, ki je namenoma izvajal regresije, naj bi bil Španec José María Fernández Colavida (1819-1888), član spiritistične skupine »La Paz« iz Madrida. O svojem delu je govoril na mednarodni spiritistični konferenci v Barceloni leta 1888. Zaman sem se trudil dobiti podrobne informacije o tem na Federación Espírita Española, vendar se je izkazalo, da ni ohranjenih nobenih zapisov. Kasneje je Esteva Marata iz Španije o tem spregovoril na spiritistični konferenci v Parizu leta 1900 in omenil, da je tudi sam opravljal podobne poskuse.
Med prvimi pobudniki je bil Albert de Rochas d'Aiglun (1837-1914), francoski namestnik polkovnika in spiritist. Izvedel je številne hipnotične regresije v prejšnja življenja in izdal prvo knjigo o pojavih z naslovom Les vies successives (Bibliotèque Chacornac, Pariz, 1911, druga izdaja: Leymarie, Pariz, 1924).
Profesor psihologije Theodore Flournoy (učitelj Carla Gustava Junga) je preučeval izreden primer gospe Helène Smith (psevdonim za Catherine Elise Müller), ki je o svojih prejšnjih življenjih pripovedovala v transu. Pojav je označil kot kriptomnezijo (glej spodaj).
Od leta 1928 do 40-ih letih naj bi tudi koptski učitelj Asa Roy Martin iz Sharona v Pennsylvaniji, ZDA, izvajal regresije v prejšnja življenja. Napisal je manj znano samozaložniško knjigo o svojem delu: Researches in Reincarnation and Beyond (1942).
Angleški psihiater Alexander Cannon je izvedel okrog 1400 primerov regresij v preteklo življenje in o tem napisal knjigo The Power of Karma (Rider, London, 1936, ponovno objavljeno kot Shadow of Destiny, Kerringer, Whitefish MT, 2005).
Pot je začel tudi utirati švedski psihiater in raziskovalec John Björkhem (1910-1963). Bil je izjemen hipnotizer. Napisal je doktorsko tezo z naslovom De hypnotiska hallucinationerna [Hipnotične halucinacije] (Gleerup, Lund, 1942), v katerem je opisal več preizkusov. Poskusi so bili opravljeni z namenom, da bi se sprožile različne »hipnotične halucinacije«, nekatere med njimi s sugestijo: »Pojdi nazaj v čas, preden si se rodil.« Da se je izognil razlagi za ta fenomen, se je izgovoril, da je zadeva premalo raziskana in fenomen poimenoval »psevdohalucinacija«.
Klein je omenjal, da jo 1952 regresiral številne osebe (omenjeno v »The Effect of Suggestion on Past-Lives Regression« avtor R.A. Baker, American Journal of Clinical Hypnosis, letnik 25, št. 1, str. 71-76).
Leta 1956 je bila publicirana knjiga Henry Blyth-a The Three Lives of Naomi Henry (Fredrik Muller, London). Dve od preteklih življenj, ji so bile opisane, sta bili raziskani in potrjeni.
Arnall Bloxham iz Anglije je izvedel izredne hipnotične regresije v 1950-ih letih o katerih je pisal knjige (A. Bloxham: Who was Ann Ockenden?, Spearman, London, 1958, in Jeffrey Iverson: Reincarnation. The Staggering Evidence of the Bloxham tapes, Pan, London, tretja izdaja 1982).
Britanski psihiater Denys Kelsey je svoje izkušnje s terapijo prejšnjih življenj opisal v knjigi, ki je bila prvič izdana leta 1967, Joan Grant in Denys Kelsey: Many Lifetimes [Mnogo življenj] (Victor Gollancz, London, 1970). Najverjetneje se je s tem ukvarjal že v 1950-ih letih.
Morey (Morris) Bernstein (ZDA, 1919-1999) je s svojo knjigo The Search for Bridey Murphy [Iskanje Bridey Murphy] (prvič izšla leta 1956 pri Doubleday, v New Yorku, in kasneje ponovno še v mnogih izdajah) pretresel pol sveta. V knjigi je predstavil primer Američanke Virginie Tighe (1923-1995, v knjigi imenovana Ruth Simmons), ki je v mnogih hipnotičnih seansah doživljala življenje Bridey Murphy na Irskem. Primer je raziskal William Barker, novinar pri denverskem časopisu Post, ki se je v ta namen odpravil na Irsko. Potrdil je, kar je povedala »Bridey Murphy« na seansah Virginie Tighe, čeprav ni mogel najti njenega imena v dokumentih iz tistega časa. Knjiga je bila kritizirana na vse mogoče načine in poskušali so jo razkrinkati in označiti kot izmišljotino, ali vsaj kot primer kriptomnezije. William je uspel dokazati, da so poskusi neveljavni in celo izmišljeni. (glej njegove članke Bridey's Debunkers Debunked [Razkrinkani razkrinkovalci Bridey] in The Case of Bridey in Ireland [Primer Bridey na Irskem], ki so izšli leta 1989 v knjigi The Search for Bridey Murphy [Iskanje Bridey Murphy], založba Doubleday). Nasprotniki koncepta reinkarnacije se še vedno sklicujejo na »razkrinkovalno« knjigo A Scientific Report on »The Search for Bridey Murphy« [Znanstveno poročilo o »Iskanju Bridey Murphy«] (ur. Milton Kline, Julian Press, New York, 1956), ki je bila izdana kmalu po Bernsteinovi knjigi kot »zadnja beseda« v tem primeru. Knjiga vsekakor ni »znanstvena«. Ni ji uspelo ovreči primera, saj kot dokaz uporabi le domneve. Zagovorniki omenjene knjige pa vseeno trmasto zanikajo kasnejše ugotovitve (kot so zgoraj omenjeni članki Williama Barkerja).
Bernsteinova knjiga je navdihnila mnogo ljudi v zahodnem svetu, ki so tudi sami začeli izvajati podobne poskuse. Preveč jih je, da bi jih omenjali. Od šestdesetih letih prejšnjega stoletja dalje se je število poskusnih hipnotičnih regresij povečevalo tako v ZDA, Evropi in Avstraliji, kot tudi najverjetneje drugje po svetu.
Kasneje so ugotovili, da je regresijo mogoče izvesti tudi brez hipnoze in razširila se je praksa nehipnotičnih tehnik. V današnjem času se večino regresij opravlja na nehipnotični način, z različnimi postopki.
Ugotovljeno je bilo tudi, da ima lahko regresija terapevtski vpliv, kar je botrovalo nastanku tako imenovane »terapije prejšnjih življenj«, toda boljše ime je »regresoterapija« (glej poglavje na spletni strani)
Veliko se je razpravljalo o tem, ali so regresijske tehnike terapevtske ali ne. Hipnotizerji večinoma trdijo, da so nehipnotične tehnike le druga vrsta hipnoze. S tem se ne strinjam. Prvič, pomen grške besede hýpnos je »spati«. Če osebo (bolj ali manj) ne uspavamo in je njena sedanja zavest prisotna ter udeležena v izkustvu, postopka po navedeni definiciji ne moremo imenovati hipnoza. Hans Ten Dam, najbolj znani nizozemski terapevt prejšnjih življenj, je oblikoval koncept, ki nam lahko pomaga pri razumevanju te razlike. Koncept temelji na pojmu »eliptične zavesti«. Elipsa ima dve središči. V nehipnotični regresiji se središče zavesti loči in odmakne. Ena točka ostane v »tukaj in zdaj«, druga pa se naravna na »tam in takrat«. Stranka je istočasno prisotna na obeh točkah in ne pozabi, kdo je v sedanjosti. Če jo, na primer, povprašamo o avtomobilu, razume vprašanje, vendar pripomni: »V tistem času niso obstajali.« V globoki hipnotični regresiji središče ni razdeljeno, ampak se premakne iz »tukaj in zdaj« na »tam in takrat«. Stranka je 100% oseba v prejšnjem življenju in med regresijo ne ve, kdo je v današnjem času. Vprašanja o avtomobilu ne razume, začudena je in reče, da še nikoli ni slišala o čem podobnem. Vendar je težko v celoti ločiti hipnotične in nehipnotične metode, saj se včasih med seboj tudi prepletajo. Lahko bi se strinjali s konceptom, ki ga imenujemo »spremenjeno stanje zavesti«, kljub temu pa so hipnotične in nehipnotične tehnike še vedno dve alternativni podskupini.
Pojav ksenoglosije, ko oseba govori njej neznan jezik, je še ena značilnost, ki se pojavlja skoraj izključno pod hipnozo. V nehipnotični regresiji oseba skozi celoten proces uporablja jezik, ki ga govori »tukaj in zdaj«. Lahko se zgodi, da nehipnotična regresija spontano postane psevdohipnotična in takrat se lahko pojavijo tudi primeri ksenoglosije.
Med hipnotičnimi in nehipnotičnimi metodami obstaja še ena razlika. To je občutek časa. Po hipnotični regresiji ljudje običajno čutijo, kot da so bili »proč dolgo časa«, po nehipnotični regresiji pa imajo občutek, da je izkušnja trajala manj časa kot je v resnici. Oseba se po nehipnotični regresiji dobro spomni, kaj je doživela. Nasprotno se po hipnotični regresiji pojavi t.i. post-hipnotična amnezija, ki pa jo lahko preprečimo s sugestijo: »Potem se boš vsega spomnil/a.«
Mnenja si nasprotujejo tudi glede vprašanja, ali je izkustvo regresije dejansko iz prejšnjega življenja ali kaj drugega. Veliko takih, ki ne sprejemajo koncepta reinkarnacije trdi slednje in meni, da bi to lahko bil pojav kriptomnezije (iz grščine »skriti spomin«). Sestavljena naj bi bila iz stvari, ki jih je oseba slišala, prebrala ali videla v tem življenju, vendar jih je do danes pozabila. Spomini na njih pa naj bi ostali v podzavesti. Nekatere primere lahko razložimo na takšen način, vendar menim, da večino izmed njih ne moremo položiti v »Prekrustovo posteljo«, ne da bi pri tem uporabili domišljijo. Najbolj tehten argument je učinkovitost regresijske terapije. Nasprotniki si vztrajno zatiskajo oči pred učinki terapije, oziroma nočejo niti slišati o njih. Kljub temu jih ne moremo zanikati! Če se stranka reši, na primer, strahu pred višino, ki ga je imela celo življenje, tako da podoživi padec in smrt v hipotetičnem prejšnjem življenju, bi to le težko razložili s stvarmi, ki jih je ta oseba prebrala, slišala ali videla v filmu! Tako pomembno in dolgotrajno rešitev fobije enostavno ne moremo razložiti na takšen način in tudi ne s hipotezo, da je bila le plod gole domišljije.
Hipotetična razlaga, da je regresija domišljija, se ne sklada z mnogimi primeri, kjer je bil obstoj »osebe iz prejšnjega življenja« preverjen. Prav tako je vprašljiva hipoteza o kriptomneziji (glej zgoraj). Če bi ti dve hipotezi držali, bi najverjetneje »oseba iz prejšnjega življenja živela«, ko je stranka bila še otrok (oziroma bi še danes živela). Vendar je oseba iz prejšnjega življenja vedno nekdo, ki je umrl še preden se je stranka rodila.
Še ena hipoteza obstaja, ki trdi, da bi »oseba iz prejšnjega življenja« lahko bil prednik in da se informacije prenašajo genetsko. V takem primeru bi lahko preverili, če je oseba iz prejšnjega življenja res bila prednik, saj to v večini primerov ne bi bilo težko. Vendar so reinkarnacije v isto družino zelo redke. Poleg tega bi se lahko »podedovani spomin« prenesel le, če je prednik imel otroka, saj se le tako širi družinsko drevo. Spomin pa se vedno nadaljuje do smrti »osebe iz prejšnjega življenja« in v stanje duše po smrti. Hipotezo lahko ovržemo, če prednik ni imel otrok in se je pri njemu veja družinskega drevesa zaključila. Poraja se tudi vprašanje, zakaj bi narava na kasnejše rodove prenašala popolnoma nepotrebne informacije, ki bi brez vzroka zasedale dragocen, a omejen prostor v genih. S hipotezo se ne skladajo niti situacije, v katerih so stranke v zadnjih reinkarnacijah (morda le pred 50 leti) pripadale popolnoma drugačni rasi na drugi celini, kar se pri regresijah večkrat zgodi. Genetska povezava v teh primerih seveda ni možna.
Nekateri verniki, ki nasprotujejo regresiji, se sklicujejo na še eno hipotezo, ki trdi, da je stranka »obsedena« z dušo umrlega. To je absurd, saj bi pomenilo, da je skoraj vsak »obseden«, ker regresija deluje v najmanj 90 % primerov.
Metoda, ki jo nasprotniki uporabljajo pri dokazovanju obstoja osebe iz prejšnjega življenja, je naslednja: če ne obstajajo podatki, ki bi dokazovali obstoj osebe iz prejšnjega življenja, pomeni, da ta oseba »očitno« ni obstajala… Če pa podatki obstajajo, oseba iz sedanjosti očitno »mora« imeti podatke iz teh virov… Druga možnost, da podatki ki potrjujejo obstoj osebe v preteklosti, po njihovo ni možna…
Kot je bilo že omenjeno, vse te hipoteze ne uspejo razložiti učinkovitosti regresoterapije. Zgoraj navedena razprava ne izključuje možnosti, da bi lahko bila ena ali druga hipoteza nesporna v določenih posameznih primerih toda ne običajno.
Naslednja hipoteza pravi, da je izkustvo regresije le simbolične narave. V majhnem številu primerov to res drži, vendar obstajajo metode, s katerimi lahko nezavedno osebnost stranke vprašamo, ali je izkustvo simbolično ali ne. Gotovo izkustvo ni simbolično, če je bil obstoj »osebe iz prejšnjega življenja« preverjen. Simbolizem lahko z določenimi psihološkimi mehanizmi do neke mere razloži učinkovitost regresoterapije. Vendar je ta razlaga manj verjetna kot reinkarnacija, kjer v preteklosti duša stranke resnično doživi trenutek, ko se je pojavila »prvotna travma« težave, ki jo ima v današnjem času.
Pri tej hipotezi se pojavi še ena psihološka težava: oseba ne more sprejeti dejstva, ki bi povsem spremenila splošno mnenje, ki temelji na verskih ali znanstvenih predsodkih.
Razumljivo je, da oseba, ki je zgradila celotno življenje in mogoče tudi kariero na določeni verski doktrini, do zadnjega zanika dejstvo, ki je zelo oddaljeno od določenega verskega koncepta. S priznanjem bi se porušilo vse, v kar verjame. Ravno tako bo znan znanstvenik zanikal ne samo reinkarnacijo, ampak tudi obstoj duše, ki preživi telo, saj bi se bal posmehovanja in izgube slovesa. Navade znanstvenikov pač zahtevajo takšno stališče.
Konvecionalna psihologija ima do regresoterapije, v katero so vključena hipotetična prejšnja življenja, zelo negativen odnos. Celo regresije v otroštvo se zdi, da so pogosto gledane s previdnostjo in dvomom, ker je naslednji korak v preteklost tako blizu.
Nasprotovanje ali dokazi v Svetem pismu?
Mnogi odlomki iz Svetega pisma so bili podani kot protidokaz reinkarnaciji in predhodnemu obstoju duše. Največkrat uporabljen je odlomek iz Heb. 9:27: »Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba,…« Grška beseda hapax je prevedena kot »enkrat«. Vendar to ni edini možni prevod. Slovarji podajajo tudi drugačne prevodne ustreznice, kot so »znova«, »dokončno«, »zadnjič« in še druge. Če bi bil uporabljen eden od teh jezikovno ustreznih prevodov, ne bi bilo več nasprotja, temveč bi se celo potrdila ideja o reinkarnaciji.
V moji knjigi Reinkarnacija, krščanstvo in cerkvena dogma [Reincarnation, Christianity and the Dogma of the Church] (v PDF formatu v povezavi »Texts« na spletni strani – glej »Books« za originalno nemško verzijo in »Texte« v nemškem delu za dodatne svetopisemske odlomke) sem se podrobno ukvarjal s takšnimi in drugačnimi vprašanji. Tukaj bom omenil le en izjemen primer, pogovor med Jezusom in Nikodemom.
Jezus mu je rekel: »Resnično, resnično, ti povem: Če se kdo na novo ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodem mu je dejal: »Kako se more človek roditi, ko je star? Ali more drugič iti v telo matere svoje in se roditi?« (Janez 3:3-4, primerjaj z Janez 3:7). Nikodem ne razume, da bi morala biti druga mati. V večini sodobnih svetopisemskih tekstov je Jezus citiran kot: »Če se kdo ne rodi od zgoraj…« in podana je razlaga teologov, da grška beseda anothen pomeni oboje. Jezus naj bi mislil »od zgoraj« in Nikodem naj bi ga narobe razumel »na novo«. To je seveda nesmisel, saj niso govorili grščine! Govorili so aramejščino! Aramejski jezik ne pozna dvojnega pomena besede, ki sodi na to mesto. Pozna besedo mille'ela, ki pomeni samo »od zgoraj«, in drugo enopomensko besedo taneyanut, ki pomeni »na novo«. Zatorej nesporazuma ni moglo biti. Nikodemovo vprašanje pa namiguje, da je Jezus uporabil slednjo besedo.
Lahko bi se tudi vprašali, kaj pomeni »od zgoraj«. So nekateri izmed nas res rojeni »od spodaj«? Morda celo nekateri visoki Cerkveni voditelji…?
V nadaljevanju teksta se pojavi čudna misel: »Veter veje, kjer hoče in njegov glas slišiš, pa ne veš od kod prihaja in kam gre; tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« (Janez 3:8). To je dokaj nerazumljivo. Grška beseda pneuma je bila v istem stavku prevedena na dva različna načina. Najprej kot »veter«, nato kot »duh«. Grški slovarji nas obveščajo, da se besedo prevaja kot »duh« le v »prenesenem pomenu«. Prvotni pomen besede pneuma v teološkem kontekstu je »dih življenja« ali »duša«, t.j., kar naredi telo živo. Poleg tega, prevod besede phoné kot »zvok« ni dovolj ustrezen, primernejša bi bila beseda »glas«. To nas privede do jezikovno ustreznejšega prevoda: »Duša gre, kjer hoče, slišiš jo šepetati, pa ne veš od kod prihaja in kam gre; tako je z vsakim, ki je rojen z dušo.« Jezus govori o predhodnem obstoju duše, ki prihaja od nekje, kjer je bila pred spočetjem. Predobstoj duše seveda ne implicira avtomatično reinkarnacijo, ampak reinkarnacija implicira predobstoj.
Ti primeri dokazujejo, da so prevodi velikokrat narejeni na dogmatično vnaprej ustvarjen način. Tako izražajo pomen, ki bi ga morali razumeti, ob tem pa zasenčijo druge načine razumevanja in prevajanja, ki jih ne bi smeli poznati.
V zgodnjem krščanstvu sta obstajali dve gibanji: pavlinsko in gnostično. Na Nicejskem koncilu leta 325 n. št. je Konstantin postavil temelje Cerkve, ki jo poznamo še danes. Njegove odločitve so očitno bile bolj plod želje po oblasti, kot pa dejanja gorečega vernika. Zapisi iz koncila so nepopolni, pomembni deli so se izgubili. Vendar je znano [1], da je zavrnil gnostike, ki so na koncilu želeli predstaviti svoje poglede, in njihove peticije zažgal, ne da bi jih odprl. Od tistega trenutka dalje so bili gnostiki označeni kot heretiki.
Ezoterična literatura pogosto navaja, da je Nicejski koncil prepovedal vero v reinkarnacijo, vendar dokazi o tem ne obstajajo. Kljub temu, gnostični kristjani niso imeli pravice spregovoriti in predstaviti svojega mnenja.
Teologija, še posebno nemška, je menila, da so gnostiki pomešali zgodnje krščanstvo z gnostičnimi filozofijami, ki so obstajale pred Kristusom, kar pomeni, da niso bili pravi kristjani. Raziskave o zgodovini vere pa so dokazale nasprotno. Sedaj vemo, da ni temeljev za domnevo, da je obstajalo spoznanje ali gnoza pred Kristusom, kar je tudi opisano v veliki nemški verski enciklopediji [2]. Danes je gnosticizem poznan kot zgodnja oblika krščanstva, ki je bila vzporedna pavlinizmu.
Med najpomembnejše gnostične kristjane sodi Origenes (185-253 ali 254). Cerkev trdi, da je nasprotoval konceptu reinkarnacije, vendar je to le izmišljen izgovor, saj so bili njegovi originalni grški teksti zažgani v 6. stoletju. Danes obstajajo le Rufinovi latinski prevodi in deli Hieronimovih latinskih prevodov. Najpomembnejše besedilo v tem kontekstu je Perì archon. Oba prevajalca v uvodih v delo [3] navajata, da sta »spremenila« besedilo, tako da se je skladalo z dogmo, in da sta izpustila »žaljive« dele. Če je Origenes pisal pozitivno o reinkarnaciji, sta prevajalca nedvomno s cenzuro takšne dele izpustila in spremenila. Zato iz teksta ne moremo sklepati, da je bil Origenes nasprotnik ideje o reinkarnaciji. Nasprotno, veliko sodobnih kritikov ga je obtožilo, da je učil o tem, prav tako, kot je pred njim to storilo mnogo drugih gnostičnih kristjanov.
Temeljni koncept gnostičnih kristjanov je, da smo vsi angelska bitja v Božjem svetu svetlobe, ki obstaja od začetka Stvarjenja. Nekateri od nas so si zaželeli izkustev, ki niso mogoča v Božjem svetu, kot naprimer uporabljati našo svobodno voljo proti svobodni volji drugih, kar bi motilo harmonijo v Božjem svetu. Vendar ker nam je Bog dal svobodno voljo, je zato ustvaril nove svetove za tista bitja – za nas – kjer lahko imamo take izkustva. Nastala je hierarhija 9 angelskih stopenj obstoja. Pod njimi je 10. stopnja, ki je fizični svet ljudi in nazadnje še 11. stopnja, v kateri so demoni in nasprotniki. Tiste entitete ki so padle na človeški nivo, so postale duše in so bile vklenjene v telesa kot v ječe.
Kaj se torej zgodi s človekom, ko umre? Po Origenesu naj bi se človek, ki je bil dovolj dober, dvignil do najnižje stopnje angelske hierarhije, kjer naj bi obstajal brez fizičnega telesa. V postopnem razvoju bi se seveda povzpel po »lestvici« drugih angelskih stopenj, dokler se ne bi, v končnem ponovnem vstajenju, vrnil v Božji svet. Tisti, ki so dovolj slabi, bi pa padli v najnižjo stopnjo demonov in sovražnikov, ki je neke vrste pekel. Vendar naj ne bi bili obsojeni na večne čase, temveč samo za toliko časa, kot je potrebno, da se dokopljejo do spoznanja, obžalovanja in spreobrnitve.
Ob tem izstopa tretja manjkajoča alternativa. Kaj se zgodi s tistimi – z večino ljudi – ki niso ne dovolj dobri, da bi se povzpeli na višji nivo, in niti tako slabi, da bi padli na najnižjega? Verzije Perì archon-a, ki jih poznamo danes, ne nudijo nobene razlage. Eden najboljših prevodov tega dela [3] v moderni jezik sta opravila nemška profesorja, ki sta poskušala, kjer je bilo mogoče, iz drugih virov ponovno sestaviti izgubljene dele. Pri tem vprašanju opomnita, da je Origenes o duši napisal dolgo razpravo, ki je bila izgubljena. V njej naj bi podal odgovor in odgovor ki ustreza tej shemi je lahko samo eden: Ponovno postanejo ljudje, t.j. reinkarnacija. Najverjetneje je to razlog za izginotje besedila; Cerkev ga je uničila in cenzurirala.
Viri:
Charles Joseph Hefele in »verni benediktinec« (ni omenjen z imenom): Histoire des conciles [Zgodovina koncilov], Letouzey et Ané, Paris, Vol. 1, 1907.
Theologische Realenzyklopädie [Teološka splošna enciklopedija], ur. Gerhard Müller, Vol. XIII, Walter de Gruyter, Berlin, 1984.
Origenes: Vier Bücher von den Prinzipien [Štiri knjige o načelih], prevod Herwig Görgemanns in Heinrich Karpp, Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt, 2. izdaja. 1985.
NAZAJ K PREDSTAVITEV