REGRESOTERAPIJA

Reinkarnacija in zakon karme lahko pojasnita mnoge težave, s katerimi se ljudje srečujemo v življenju. »Ne le, da preprosto verjamem v reinkarnacijo, po več kot tridesetletnih izkušnjah vem, da se reinkarniramo,« pravi regresoterapevt Jan Erik Sigdell, ena od svetovnih avtoritet na področju nehipnotične regresije. Vzpodbudil je že na tisoče regresij v različnih delih sveta in v zadnjih letih, odkar živi v Sloveniji, tudi pri nas.

Glavni vzrok za slabo karmo je, ko pademo na izpitu v ljubezni in drugim storimo nekaj slabega.

Rodil se je na Švedskem, leta 1968 se je nastanil v Švici, kjer je postal član Parapsihološke delovne skupine v Baslu. Tam je bil s kolegico prvič priča demonstraciji hipnotične regresije v pretekla življenja. Pozneje je tudi sam opravil tak poskus s kolegico. Delovalo je veliko bolj, kot sta pričakovala, se spominja. Potem je vzpodbudil regresije drugim.

Leta 1979 je preživel nekaj časa v Denverju v ZDA, kjer je srečal Bryana Jameisona, ki je razvil tehniko nehipnotične regresije. Ko se je leta 1980 vrnil v Basel, je začel to tehniko tudi sam izvajati. Z Bryanom je ostal ves čas v stiku, ga povabil v Švico, da je vodil delavnico, potem mu je ta dovolil, da poučuje njegovo tehniko v Evropi. Izkušnje, ki jih je zbral na tem področju v več kot tridesetih letih, predstavlja v več knjigah v nemščini. Eno od njih je v slovenskem prevodu nedavno izdala založba Ara pod naslovom Regresija v prejšnja življenja – praktični vodnik.

Zakaj ljudje želijo regresije?

Da najdejo rešitev za osebne težave. Pogosto zaman poskušajo reševati svoje težave na drugačne načine, naposled izberejo to pot. Navadno se za regresijo ne odločijo zaradi radovednosti, želijo spoznati vzroke težav, ki jih pestijo. Denimo, da se nekdo boji višine. V regresiji lahko ugotovimo, da je v prejšnjem življenju padel in se ubil. Pomembno je, da podoživi čustva, ki jih je imel takrat – strah, paniko, morda jezo, če ga je kdo porinil, in celo fizično bolečino. Ob podoživljanju vsega tega se razbremeni negativnih čustvenih energij, ki so v njegovi duši, to je v njegovem nezavednem jazu. Ta podzavestni spomin ustvarja današnji strah, a njegov racionalni um ne ve zakaj in se ga zato ne more osvoboditi. A po takšni regresiji strah navadno izgine.

Ali regresija pomaga razjasniti težave v odnosih?

Kadar imamo spore in težave z drugimi ljudmi, pogosto ugotovimo, čeprav ne vedno, da smo bili skupaj s to dušo v nekem drugem življenju. Spor se je resnično začel tam. Morda je en človek ubil drugega in bi lahko bila danes vpletena nezavedno sovraštvo in želja po maščevanju.

Ali vzpodbujate tudi hipnotične regresije?

Ko sem se naučil nehipnotične metode, sem spoznal, da je boljša. In bi rekel, da hipnoza ni več potrebna za regresijo. Nehipnotično tehniko poučujem na delavnicah, doslej največ v Nemčiji, za ljudi, ki si je želijo naučiti.

Koliko časa traja regresijska terapija?

Regresija lahko traja štiri do pet ur. Najprej se s človekom pogovoriva o težavah, ki jih želi razumeti in razrešiti. Potem se v stanju alfa – zelo podobno kot v meditaciji – vrneva nazaj v preteklost. Pa ne le v prejšnja življenja, temveč tudi v otroštvo. Pogosto namreč ugotovimo, da je oseba dobila premalo ljubezni v otroštvu. Starši pogosto dobro skrbijo za otroke fizično, za hrano, obleko, izobraževanje, a ne znajo poskrbeti za otrokovo dušo, ne pokažejo jim ljubezni. Mnogi od nas imajo zaradi tega težave v življenju, kot sta denimo nizko samospoštovanje ali občutek, da niso dovolj dobri. In potem sami ne znajo dajati primerne ljubezni svojim otrokom in partnerjem.

Ali lahko v regresiji doživimo lastno rojstvo?

To zelo pogosto delamo v regresiji. Mnogi že v maternici doživijo svojo prvo travmo v življenju, ker se počutijo neželene ali zavrnjene, če starši, zlasti mati, niso hoteli imeti otroka. Potem je rojstvo samo pogosto boleče in težko za otrokovo dušo. In nekateri očetje še danes obtičijo v srednjeveškem predsodku razočaranja, ko dobijo deklico. To zares poškoduje njeno dušo.

Ali v regresiji vzpostavite stik z dušo?

Vsekakor, saj spomini na prejšnja življenja ne morejo biti v možganih, ker zdajšnjega telesa ni bilo tam, a duša je bila.

Verjamete v reinkarnacijo?

Ne da verjamem, temveč na temelju dolgoletne izkušnje in svojih občutkov vem, da se reinkarniramo. A za to ni nobenega pravega znanstvenega dokaza, kot tudi ni takega nasprotnega dokaza. Uradna znanost si takšnega dokaza ne želi, ker bi to postavilo na glavo njihov koncept sveta. Krščanska teologija ravno tako zavrača reinkarnacijo. A ni bilo vedno tako, saj je mnogo zgodnjih kristjanov verjelo vanjo. Prvi kristjani so bili bolj krščanski kot smo mi, saj so se mnogi učili od samega Jezusa! Med njimi je bila tudi skupina Ebionitov, ki je verjela v reinkarnacijo. Na začetku se je Savel boril proti njim, dokler se ni spreobrnil in postal Pavel. A ni sprejel njihovih pogledov in je začel učiti lastno različico krščanstva, ki ni vključevala reinkarnacije. V tretjem stoletju je na koncilu v Nikaji cesar Konstantin vodil ustanovitev sedanje Cerkve. Navzoči so bili tudi gnostiki, a jim ni dovolil govoriti in je njihovo peticijo, neodprto, vrgel v ogenj. Potem je veljalo gnostično krščanstvo za herezijo in cerkvena dogma je zanikala reinkarnacijo.

Kako razumete zakon karme in njen namen?

Na reinkarnacijo lahko gledamo kot na šolo za dušo. Najpomembnejša lekcija je ljubezen! Da brezpogojno ljubimo drug drugega, ne glede na raso, religijo, kulturo ..., kot nas je v resnici učil Jezus. Učil nas je ljubiti celo našega sovražnika in nikoli ne ubijati. Glavni vzrok za slabo karmo je, ko pademo na izpitu v ljubezni in drugim storimo nekaj slabega. Potem potrebujemo lekcijo v drugem življenju.

Zakaj je tako težko doživeti brezpogojno ljubezen?

Glavni razlog je sebičnost. Da želimo najboljše samo zase in ne za vse. Da ne delimo z drugimi, ker želimo imeti več zase. Mnogi želijo imeti moč, a moč in ljubezen sta kot ogenj in voda. Nihče ne ljubi tistega, ki ima moč, ampak je z njim samo zaradi koristi. Da bi dobil moč, mora žrtvovati ljubezen in potem je v resnici zelo sam ...

Ali lahko med regresijo srečamo duše rajnkih?

Lahko, ker duša še vedno živi. V regresiji lahko poskusimo srečati dušo zaradi sprave, da odpustimo drug drugemu. A se tudi dogaja, da je kaka duša navezana na klienta in ne želi v svet svetlobe. V regresiji lahko doživimo svojo smrt v prejšnjem življenju, po tem pa, kako čez nekaj časa zapustimo materialno raven in odidemo v »svet svetlobe«. Toda nekatere duše si ne upajo iti tja in so navezane na človeka. Lahko so bili materialisti in nikakor ne morejo verjeti, da še vedno obstajajo, ter mislijo, da bodo zares umrli v svetlobi, kar je žalostna pomota. Tam živiš veliko bolj kot tukaj! Ali pa se bojijo kaznovanja zaradi stvari, ki so jih delali narobe. A v svetlobi ni kaznovanja; lekcije se učimo v novi inkarnaciji. V primeru takšne navezanosti lahko v regresiji pomagamo duši, da najde svojo pot v svet svetlobe.

Je ta del terapije močno čustven?

Vsi deli so bolj ali manj čustveni iz različnih vzrokov. Tudi oživljanje travme iz preteklosti je čustveno. Če se želimo osvoboditi svojih negativnih čustev in tako rešiti težavo, ki jo povzročajo, moramo ta čustva najprej občutiti – kako lahko sicer vemo, česa se rešiti? Ko jih v regresiji spet podoživimo, jih lahko ozavestimo kot »balast« v svoji duši in se jih lahko resnično osvobodimo.

V regresiji lahko poskusimo srečati dušo zaradi sprave, da odpustimo drug drugemu.

Kaj je na koncu cikla rojevanja in umiranja? Svetloba, odrešenje?

Ko se v številnih inkarnacijah naučimo svojih lekcij in razvijemo resnično brezpogojno ljubezen, gremo spet v svet svetlobe, a tam tudi ostanemo, osvobojeni stisk v tem težkem materialnem svetu. Gnostični kristjani so te stvari vedeli in so jih učili v svojih svetih spisih. Večina njihovih besedil je bila v srednjem veku uničena, a so jih ponovno odkrili v arheoloških najdbah, denimo v kraju Nag Hammadi v Egiptu. Učili so tudi, da duša ni bila ustvarjena ob spočetju, temveč obstaja že od vekomaj. V prvotnem stanju vesolja je bil le tako imenovani svet svetlobe, in mi smo že bili tam kot svetlobna bitja. Nekateri od nas smo želeli ven iz njega in imeti izkušnje, ki jih tam nismo mogli imeti, denimo živeti povsem po svoji svobodni volji, pa četudi na račun drugih. Bogu to sicer ni bilo po volji, a nam je dovolil, ker smo si to želeli, in je umaknil svojo luč, tako da so nastala temna področja v vesolju (kabalisti imenujejo ta umik tsim-tsum). V teh temnih področjih je Bog ustvaril materialne svetove, v katerih se lahko inkarniramo v materialnih telesih. V teh inkarnacijah smo postali tudi sebični in smo storili stvari, za katere smo morali pozneje plačati s karmo, ne kot kazen, ampak kot lekcije, da bi razumeli, da so bila naša dejanja napačna.

Lahko navedete konkreten primer?

Zaradi ilustracije bom vzel drastičen primer – nikakor ne kot občo izkušnjo, a imel sem takšen primer. Neka ženska je imela težave s spolnostjo. Doživela je, da je bila v prejšnjem življenju posiljena, kar je pojasnilo njeno težavo in se je lahko razbremenila vseh negativnih čustev, ki so izvirala iz te izkušnje. A potem sva vprašala, zakaj je morala imeti takšno izkušnjo. V regresiji srečaš lastno dušo in lahko govoriš z njo. Zato sem ji rekel, naj to vpraša svojo dušo, in vrnila se je v neko drugo življenje, v katerem je bila vojak v srednjeveški vojni. Takrat je posilil neko žensko v sovražnikovi deželi. Morda je preživel vojno in umrl kot starec, ki je še vedno našel opravičila za svoje dejanje, kot so »pravica zmagovalca« in podobni nesmisli. Po smrti je kot duša vstopil v drugo stanje zavedanja in se je počutil grozno zaradi tega, kar je storil, obžaloval je in imel močne občutke krivde. On sam kot duša (in ne nekdo drug zanj) se je odločil: »Zdaj bom postal ženska in bil posiljen, tako da ne bom nikoli več naredil kaj takšnega!« Z višje zavesti si pravzaprav sami izberemo svoje lekcije. Občutkov krivde zaradi vojaškega življenja se lahko tudi osvobodimo. A če bi ta vojak spoznal, kaj slabega je naredil, in bi to obžaloval še pred smrtjo, njegova duša morda ne bi potrebovala izkušnje posilstva. Če pa se trmasto oklepamo opravičil, se moramo še vedno učiti ...

Koliko časa naj bi običajno preteklo med dvema inkarnacijama in kaj naj bi se takrat dogajalo?

To se zelo razlikuje od človeka do človeka. V zgodnjih časih smo lahko pred novo inkarnacijo čakali sto let ali več. Danes pa morda deset ali dvajset let, ali celo manj. To je povezano z naraščanjem števila prebivalstva na našem planetu, verjetno pa tudi z drugimi dejavniki v našem času. Kaj se nam zgodi med inkarnacijami, sem že omenil. Po »reinkarnacijski šoli« preživljamo »počitnice« v svetu svetlobe, kjer se počutimo tako dobro, da se ne želimo ponovno inkarnirati. Ko duša zapusti telo, se počuti veliko bolje, kot se je kdajkoli v telesu, in si ne želi spet novega. A če še imamo lekcije za učenje, se jih moramo naučiti.

Kaj se zgodi z ljudmi, ki so umrli nasilne smrti?
Umiranje je v takšnem primeru travmatično, sama smrt pa ne. Po zapustitvi telesa nastopi enak občutek svobode. Lahko pa nastopi žalost zaradi odhoda od ljubljenih ali zaradi sovraštva do ubijalca. Sovraštvo se v takšnem primeru prenese v novo življenje in to dušo kmalu spet srečamo, dokler ne odpustimo. Ne le, da ponovno srečamo duše, ki jih ljubimo, ampak spet srečujemo tudi duše, ki jih sovražimo! Dokler naposled ne odpustimo.

Ste ugotovili kaj posebnega o Slovencih?

Na ravni duše ni narodnosti, niti rase, to velja samo za um telesa. A karma je lahko tudi tu vpletena. Pred leti sva bila z ženo v Izraelu, kjer sem srečal neko regresoterapevtko iz Tel Aviva. Povedala mi je, da je imela med klienti nekaj izraelskih judov, ki so bili v zadnji inkarnaciji nacisti. Sovražili so jude, zdaj pa so sami postali judje ... Postanemo to, kar sovražimo, kar lahko vključuje tudi druge rase in kulture. A ničesar takega nisem zasledil v Sloveniji.

Je mogoče, da se človeška duša inkarnira kot žival?

Zdi se, da je možno inkarnirati se kot žival, a bolj kot redka izjema. Neka ženska je podoživela sebe kot črno panterico v Afriki, v kar sem sam zelo dvomil, ko mi je povedala. Rekel sem ji, naj vpraša svojo dušo, če je to res. Odgovor je bil »da«. »In zakaj si morala imeti takšno izkušnjo?« – »V prejšnjem življenju sem bila učen in zelo intelektualen mož, ki nič ni verjel v čustva in intuicijo. Zato sem morala imeti izkušnjo, kjer ni intelekta, temveč samo čustva in intuicija, da bi razumela tudi to.«

V kakšnih primerih regresijo odsvetujete?

Če je regresoterapevt neizkušen, je bolje, da se ne loteva psihotičnih primerov, ki so lahko težavni za vodenje. Z bogatimi in dolgoletnimi izkušnjami pa lahko počne tudi to.

Kaj se ljudem spremeni po regresiji?

Regresija deluje v približno devetdesetih odstotkih, deset odstotkov ljudi pa ima težave, ker blokirajo sami sebe z racionalnim umom. Kadar dobro deluje, pričakujemo, da se sedanja težava razreši. Če se človek boji psov, to lahko izvira iz dejstva, da so ga v prejšnjem življenju ubili volkovi, in ko je to razrešeno in čustveno očiščeno, bi moral strah izginiti. Tudi odnosi se izboljšajo v mnogih primerih. To skušamo doseči v eni regresiji, ampak včasih so potrebne tudi dve ali tri.

Andreja Paljevec

Naša novinarka v pogovoru z avtorjem knjige Regresija v prejšnja življenja na njegovem domu.

Infomacija: Revija Misteriji, Tel.: 01 - 434 73 09, e-pošta: misteriji@misteriji.si.

Prostor: v klubskih prostorih revije Misteriji v Ljubljani na Zadobrovški 88. (Kje je to? Poglejte tukaj.)